Na dan žena sva se odpravila tu gor. Iz Zavetišča v Gozdu čez bližnji travnik, kjer sva sledila vidni stezici, ki naju popelje v gozd. Na klasično pot. Le peščico ljudi sva srečevala, a za dopoldansko uro vseeno več od pričakovanj. Markirana pot je brez posebnosti, le zgornji del poti, od jeklenic naprej, je precej poledenela, zato so "verigice" nujne, ne samo priporočljive. Jasno vreme, okrog poldneva brez sapice vetra in močno pomladansko sonce nas je pri koči kar precej "polenilo". Tako smo se vsi obiskovalci predajali sončnim žarkom, ki so nas navkljub nekaj stopinjam nad ničlo prav prijetno greli. Sprva sva planirala samo Kriško goro, ker pa nama je ura dopuščala še nadeljevanje poti, sva ponujeno priložnost izkoristila. Sprva je pot, ki vodi v bukov gozd, mestoma precej blatna, kasneje polna snega. Na grebenu ga je nekoliko več, veliko je napihanega. Razgledi naju navdušujejo, daljnosežni so. Navkljub močnemu soncu ta višje vseeno nima toliko moči, da bi stopil novozapadli sneg na posameznih smrekah. Včasih je korak počasnejši in previdnejši, saj se pod listjem skriva precej ledu. Le oni, najstrmejši del poti je nekoliko bolj težaven, saj stopov praktično ni. Časa sva imela več kot dovolj, zato sva le počasi napredovala. Je bil dan preprosto preveč lep, da bi se nama kam mudilo. Kar kako uro sva uživala na vrhu, ki je bil samo najin. Sestopala sva po oni strmi poti proti Ježi. Od razpotja za Malo Poljano,kamor sva sprva hotela sestopiti naprej je pot precej ledena. Če imate s seboj velike dereze,jih le izkoristite. Le še na nekaj mestih je kaka flanka snega in ledu, sicer pa je pot normalno prehodna. Od stičišča planinske poti in kolovoza naprej proti vasi Gozd je kolovoz precej razrit zaradi spravila lesa. Zato opozorilo za vnaprej: precej blatni boste, če se boste odločili za ta del poti. Ob njej boste ujeli pogled na cvetoče pomladne znanilce, ki jih je tu zares v izobilju.