Ob petih zjutraj s kolegom štartava z Jesenic čez bivša mejna prehoda Rateče in Predel, mimo Bovca do vasi Krn, kjer na velikem parkirišču parkirava. Štart melo po sedmi uri mimo zavetišča na planini Kuhinja, malo višje pa planine Slapnik. Do tukaj se pripelje tudi z avtomobilom, če ti ga ni škoda (dva terenca sta bila že parkirana, eden kot se je kasneje izkazalo od oskrbnika Gomiščkovega zavetišča). Pot je nekje do višine 1700-1800m suha, potem se je treba izogibati snežnim ploskvam, nato pa sneg do vrha, v glavnem še pomrznjen. Nekateri gredo proti vrhu naravnost po "štapnah", midva pa še nekaj časa po poti cikcak proti grebenu v levo. Do vrha prideva v kakih dveh urah in pol. Razgledi čudoviti, še posebej proti Julijcem, ki so še pokriti z debelo snežno odejo. Pri sestopu z vrha proti zavetišču naju prijetno preseneti oskrbnik, katerega dohitiva že gorgrede, a tega sploh nisva vedela.
Pove, da je zavetišče še v izdelavi, saj ga še od lanskega leta niso uspeli popolnoma prenoviti, da bo še slabše, pa je ostal brez kuharice. A kljub temu v peči že prasketajo suha polena, ki so skrbno spravljena v zavetišču, v pripravi pa so že tudi razni napitki in okrepčila.
Do vrha sva prišla brez derez, ki sva jih sicer imela s seboj, brez cepina in gamaš, nazajgrede pa so gamaše skoraj obvezne, saj sneg moker. Skorja je popustila, ponekod se je vdiralo tudi do riti. Sprva je bilo možno dričanje po gojzarjih kakih 200m, potem pa je sneg predirajoč. Kljub temu sestopiva po snežišču do konca, kje se pojavi pot po kateri sva se vzpenjala. Blata ni nikjer!
Ob poti pod snežiščem presenetiva modrasa, kateri se je sončil na skali, torej previdno!
Do avtomobila prideva v dobri urci. Čudovit dan zaključiva ob hladnem radlerju v prijetni družbi v eni od gostiln v Kobaridu.