Krst v gorah

Gor gremo zaradi nacionalnega ponosa,tradicije in kljub množični obiskanosti lepemu doživetju.V množici dobromislečih ljudi,ki ujamejo trenutek nepogojenega duha v sebi in izpolnjenost na vrhu,je to največja sreča in moč enosti,ne glede od kod prihajajo in kdo so.
Gore same niso namenjene poligonu,kjer bi se venomer morali dokazovati in meriti,ampak pot spoznanja človeka,ki se poda na goro.Strmina in težavnost le pripomorejo,da pozabimo na dolinsko ustrojen razum in se podamo na pot k samemu sebi z univerzalno zavestjo,ki črpa energijo iz narave-kozmosa.Tako na vrhu edino mi zmagamo nad seboj(ne nad goro)za preskok na pravo zavest in porajajčo harmonijo,gori pa se le zahvalimo za njeno pot(učenje)oz. ključ do preobrazbe v nas samih.

lepe misli viharnik!

Ja viharnik, imam občutek, da je vse manj ljudi, ki hodijo v planine, istih misli in občutkov kot jih imaš ti. Dokler nas bo še, bo narava dosegla svoj namen. Lp

zakaj pa ravno na triglavu? jaz sem bil krščen na malem golaku, je s tem kaj narobe?

Nič. Glavno da se pol pije!

tako lingo, edino pametno
na zdravje

jaz pijem zdaj,
Bog srečo daj
vam vekomaj

Hja viharnik, to kar si ti napisal v prvem odstavku. Morda ti ali kdo drugi hodi gor zaradi takšnih misli in občutkov, jaz zagotovo ne. Sploh v hribe zaradi tega ne hodim. Pravzaprav pa niti ne hodim na Triglav. Ko bom šel pa gor bom šel pa pozimi, nikakor poleti!

Preklat se okrog tega zakaj kdo hodi v hribe je ravno tako kot da bi se otroc kregal al je boljši vanilijev ali čokoladni sladoled :P.

Vsak si najde svoj razlog za v hribe (in prav je tako, kam pa pridemo če bi bili vsi enaki). Ta razlog se tolerira in je sprejemljiv toliko časa, dokler ne ovira in moti ostalih hribovcev.

Krščen sem bil v prvih dneh življenja, potem pa nikoli več. Sem jih pa zato kar precej krstil, največ seveda na Triglavu, kamor sem pospremil preko 200 ljudi, štel nisem nikoli, večkrat tudi kakšne povsem neznane, ki sem jih prvič srečal. (mogoče se pa kdo oglasi, ki je bil deležen tega lepega običaja). Obvezen pripomoček za krst prvopristopnika je seveda pomožna vrvica, ki mora biti pravilno zložena - spletena v kito. Ponavadi se postavi kako lažje vprašanje, kot recimo: koliko je visok Triglav, pa katerega leta je bil postavljen stolp in podobno. Zanimivo, da večina v pričakovanju krsta na vprašanje ne zna odgovoriti, kazni zato pa ni. Sledijo običajno trije udarci po ta zadnji, s tem, da je tretji tak, da se ga "čuti". Prav je tudi, da krščenec vsaj malo zajavka, so pa tudi taki, ki stisnejo zobe in so tiho. Da je obred bolj zanimiv oz. pravilen je treba na Triglavu odpreti vrata "stolpa", krščenec zgornji del telesa postavi v notranjost, noge in ta zadnja ostanejo zunaj. Pred krstom se obvezno preveri, da v hlačah ni kaj podloženega, to še posebej velja za nežni spol, je pač treba malo pretipati. Vse dogodke seveda beleži fotoaparat ali kamera, če fotograf zamoči, je treba kakšen dodaten udarec po ta zadnji. Sam seveda vedno pazim, da se po krstu novopečeni Triglavan ali pa pravi Slovenec z glavo ne udari v zgornji del vrat, ker običajno na hitro vstane, vsem seveda roko položim na glavo in pazim, da se previdno umakne iz stolpa. Sledi stisk roke, punce so običajno deležne še poljubčka, tega seveda dobijo ob prihodu tudi na kak drug vrh, lahko pa tudi vmes, če se prepleza kak težji odsek poti. Ob priložnosti se pa na ta račun tudi kaj popije, kar pa seveda ni obvezno, še manj nujno.
Mislim, da je to lep običaj, za katerega je prav, da se ohranja še naprej.
Moti pa me nepopoln krst, ko nekateri kar z roko udrihajo po "ne-srečniku" ali pa kar s kakšno pohodno palico. Za nekatere je posebna čast, da ga krsti kdo od znanih Slovencev, vsaj za dva vem, ki sta to rade volje storila, če sta bila v bližini, vendar pa nikoli skupaj. Krščenec si lahko po krstu izbere tudi svoj hribovski vzdevek, mi pa ni znano, če ga kdo uporablja tudi na forumu.