V torek 21.1.2020 malo čez poldne odrineva proti Komni. Parkirnine nisi pobirali, vstopnino proti Savici pa pobirajo med 9.30 – 16.00. S seboj sva imela Verigine derezice, vendar jih nisva uporabila, niti nazajgrede.
Do koče sva hodila vseskozi v senci, sonce naju je ogrelo šele pri koči, a le za kakih 15 min, nato je zašlo. Po moje med Vrh Škrli in Migovcem. Kmalu se je shladilo, zato sva smuknila na toplo.
Pa naj že na začetku pohvalim oskrbnika (tako Hermana kot Borisa), katera sta nama v dnevnem prostoru delala družbo. Seveda pa ni šlo brez bučnega navijanja za »naše« !!! rokometaše
. Za povrh smo še zmagali.
Zadnji trije mladeniči so se kmalu po sončnem zahodu odpravili v dolino in v domu smo ostali sami štirje.
Čas do zasluženega počitka je hitro minil in privoščila sva si sobico za dva, s pogledom na »morje«
.
Še posebej nama je prišla prav zjutraj, ko se je pričelo daniti in sva škljocala tja proti vzhodu. Z oskrbnikom sva se že zvečer dogovorila o zajtrku in spet ju moram pohvaliti, saj sta bila kar se da ustrežljiva in zjutraj naju je čakal zajtrk skoraj po želji ob dogovorjeni uri. Pa da si ne bo kdo mislil, da se lahko preserava z željami za zajtrk; saj se ve kakšen je hribovski zajtrk ;-). Zraven vroč čaj in še kavica. Že prej sva se dogovorila za polpenzion in namesto večerje sva izbrala kosilo. Brez problema.
Ob osmih odrineva s Komne, mimo koče pod Bogatinom proti Bogatinskem sedlu. Že ko sva stopila iz doma, naju je počesal srednje močan, za ta čas pretopel veter. Po nekaj minutah je popustil, a ta dan še ni rekel zadnje besede.
Nekoč sva prišla samo do Vratc in zaradi slabih (zimskih) razmer obrnila. Tokrat se nisva pustila.
Vseskozi do vznožja Vratc je pot zasnežena, ponekod mogoče tudi rahlo poledenela, a dereze sva nadela šele tik pod zadnjo prečno strmino, malo nad info tablo o 1. SV. Po krajši strmini izstopiva desno nad letno potjo nad Vratci, tako da ostanke zidov objekta na sedlu gledava nekoliko zviška.
Takoj po izstopu naju pričaka močan zahodnik, ki nosi s seboj ostre snežinke, katere naju pikajo v vse možne naglavne odprtine. Veter sploh ni bil hladen, bolj je bil moteč v kombinaciji s snegom.
Bolj sva napredovala proti vrhu Lanževice, manj je pihalo. Ker je manj snega kot sicer, so nekatere markacije vidne, midva sva sledila stopinjam predhodnikov, ki jih veter še ni prekril s snegom in ostankom mejnih kamnov Rapalske meje.
V dobrih dveh urah doseževa vrh in po nekaj minutah ga tudi zapustiva. V nadaljevanju je veter skoraj popolnoma popustil, sonce je naredilo svoje in kljub pomanjkanju snega za ta letni čas naju je imelo, da bi si našla primeren prostor za uživanje v razgledih. Upočasniva tempo in opasti, zameti, kotanje ipd so bile dobrodošli »rekviziti« za afnanje. Vreme je bilo čudovito, sonce naju je dobesedno žgalo do Komne. Cilj dosežen. Na vsej poti ne srečava nobenega. Oćitno sva izbrala pravi dan.
Nazajgrede dereze snameva šele malo pred kočo pod Bogatinom.
Ko prispeva do doma na Komni si najprej privoščiva zasluženo hladno…
Oskrbnika nama skuhata obilno kosilo, dobesedno. Najprej sva bila postrežena z gobovo juho. Že sama juha bi bila zadosten obrok s kosom kruha, saj je bila gosta bolj kot kakšna čorba ali kaj podobnega. Vsaka čast. No, potem pa še glavna jed. Potem pa še sladica. Te pa žal več nisem zmogel
.
Ob 14ih veselo v dolino, polnih riti in lepih občutkov.
Oskrbnikoma pa še enkrat hvala za prijetno družbo, okusno in obilno hrano ter prijaznost. V tako kočo in k takim oskrbnikom se je veselje vračati.