Na Vršiču ob 9.30 je izgledalo še precej obetavno, vremenska napoved pa bistvno manj, pa še težko je računat na to, da se vremenarji kaj dosti zmotijo. No vseeno nekaj besed glede letošnjega poletja. S snegom obilna zima je pustila tudi v poletju v Alpah obširna snežišča, ki so vir izparevanja vlage. Tako je zrak v velikem predelu gorate Evrope večinoma nasičen z vlago, vroče sonce pripomore k intezivnemu izhlapevanju vlage iz snega, ustvarjajo se obširna oblačna območja in ob takih pogojih so vsakodnevne nevihte neizbežne. Tako bo vse dotlej, dokler sneg vsaj pretežno ne bo skopnel. Skratka obeta se nam zelo kratko poletje, stabilnega vremena bo mogoče le za dva do tri tedne v Avgustu, bo pa lepa jesen. S kolegom sva šla na Vratca, sonce je nažigalo in samo upala sva, da časovno ne bova prekratka. Na severni strani Nad Šitom glave in Mojstrovk je še kar nekaj snega, prečiti je treba tudi dva snežišča, prav tako je dostop do stene še zasnežen. Začetni del je sicer kopen, vendar je treba malo poplezati tudi mimo varoval. Stena je kopna, varovala niso poškodovana, na vršni izravnavi je sicer še eno snežišče, vendar pot pelje desno ob njem. Ko sva prišla pod vrh je od zahoda že grmelo, rahlo je pršelo, zato sva preko vrha enostavna odšla nekoliko nižje, si nadela pelerine in odšla proti Vršiču. Tik pod Grebencem sva srečala skupino Čehov z otroki, svetovala sva jim čimprejšnji sestop, vendar naju niso poslušali. Seveda sva jo ubrala po melišču dol in bila v nekaj minutah na Vršiču. Sredi melišča se je ulilo, tako, da sva bila prekratka za slabih 10 minut. Sicer pa sva opravila vse skupaj v slabih 3 urah. Ker je potrebno mokroto enakomerno porazdeliti, sva to opravila v Erjavčevi koči.