Mala Ponca 1925 m

Ben, hvala za napisano in hvala za nove možičke. Sem že razmišljal o vzponu in se spraševal, kako je kaj s podrtim drevjem in sledljivostjo poti, glede na to, da tu še nisem hodil.

Juš, tebi pa samo tole: vsi skriti kotički, ki jih ti poznaš, naj bi ostali znani samo tebi in izbrancem, ki jim jih ti pokažeš? In sam si jih odkril, kajne? Domnevam tudi, da na tvoji knjižni polici ni nobenega vodnička, za nobeno smer in nobeno steno, kjer lezeš? Pa ti moraš imeti prvenstvenih smeri za izvoz… samo zabeleženih nisem našel… verjetno zato, da jih ne bi šel kdo ponovit, a ne? Za mene nisi noben ljubitelj narave in gora, navaden egoist si, ki nisi vreden, da si kdaj v roke vzel v roke pisanje Župančiča, Vodeba, Miheliča in ostalih…

Ti sam pejt pohodnik11, ne bo ti žal

LP,
Ben

Nekaj utrinkov z Male Ponce, izhodišče Rateče in po gozdu do steze..., zimska oprema ni potrebna.

Danes ena krajša krožna tura: Spodnje Mangartsko jezero - Svabešca - Capano Ponza - Mala Ponca - Rif. Zacchi - Zgornje Mangartsko jezero. Zelo lepa pot, ki se prične pred spodnjim jezerom. Zložna pot pelje po gozdu, le en krajši del je izpostavljen, a lepo zavarovan. Zgornji del poti (po odcepu z markirane poti proti Vraticam - La Porticina) je dobro viden, vsekakor pa je potrebna malo večja previdnost. Celotna pot je zelo lepa z razgledi proti jezerom, Mangartu in Karnijcem. Še posebej mora biti lepo v jeseni, ko macesni zažarijo v prelepih barvah. Priporočam!
Kasneje sem šel gledat zgodovino, pa sem videl, da je vse kar jaz navajam že napisano. Pa kaj, saj se marsikdaj stvari ponavljajo!

Na Malo Ponco se lahko pride iz Planice ali od Belopeških jezer. Zgornji del je skupen za obe verziji. Začne se blizu sedla in v nadaljevanju postreže z nekaj zoprnega prečenja peskovnika in malce poplezavanja po skalah. Ni ravno za gorske turiste, pretežko pa tudi ni .

Mi smo jo tokrat ubrali od zgornjega Belopeškega jezera mimo koče Zacchi, vrnili pa se po krožni poti s sestopom do spodnjega jezera. Odcep za krožno pot je malo pod gozdarsko kočo Capanna Ponza. Lani je bil ta del *Solo per esperti* zaradi podrte poti, letos je vse urejeno. Krožna pot od jezera do jezera brez vzpona na Ponco je sedaj primerna za vse z nekaj gorniške kondicije.

Do koče Zacchi smo zelo hitro dospeli, ker je bila naša črna zverinica zelo v formi. Tam smo popili čaj in ugotovili, da je samo še danes koča odprta. Zaprta bo do decembra. Seveda tako po poti kot v koči nismo bili sami, saj je ta koča ena izmed najbolj obiskanih v Julijcih.Nadaljevali smo proti sedlu Vratica in potem do Male Ponce. Dora naju je počakala malo pod vrhom, ker je en skalni prehod neprimeren zanjo. Danes so bili vrhovi v megli, le občasno so nama pokazali svoje obličje. Smo pa bili vseeno prevzeti od jesenskih barv, ki so nas obdajale. Tudi sprehod ob jezerih je bil seveda na današnjem dnevnem redu.

Po prebiranju opisov smo se odločili za obisk Male Ponce. S štartom pri Belopeških jezerih po poti 512 smo pot opravili včeraj.
Mimo koče Zacchi, ki je bila globoko v senci smo nadaljevali višje proti gozdarski koči. Poti se tam razcepijo, pot št. 512 se nadaljuje levo čez graben, proti Mali Ponci pa nadaljuje kar naravnost naprej. Pot je vseskozi odlično vzdrževana, veliko je stopnic, kak mostiček ipd.
Pod sedlom smo napačno presodili pot in prišli na sedlo Vratca. Tu gor pride pot tudi z naše strani (s Planice).
Ni nam bilo žal napake, saj smo imeli res lep razgled na divjino špičastih skal in neskončnih macesnov.
Da smo se lahko povzpeli na Malo Poncpo smo se vrnili par višincev nazaj in po sosednji grapi zlezli na sedlo pod Malo Ponco (tu je pot bolj krušljiva) in potem še par metrov na sam vrh.
Vrh vsekakor ni prostoren, a izredno razgleden. Res nas je presenetila divjina teh koncev.
Ob povratku smo srečali kar nekaj planincev, nekateri so prišli gor s Planice. Menda je ta pot težje sledljiva.
Spet smo se vrnili na Pot št. 512 in nadaljevali proti spodnjemu Belopeškemu jezeru. Pot nas pelje v zgornjerm delu čez par podrtih grap, ki pa so dobro zavarovane. Vseskozi pa nas spremljajo zlato rumeni macesni.
Pot se konča tik pod Spodnjim Belopeškim jezerom.
Kaj naj še rečem? Res smo bili navdušeni in že delamo načrte za naslednji obisk med macesne, ki so v tem letnem, času najlepši.
Slike:
http://www.petersfoto.si/thumbnails.php?album=datebrowse&date=2017-10-15
http://www.petersfoto.si

V začetku junija na Malo Ponco:

https://simsoneblog.wordpress.com/mala-ponca/

V juliju 2000 na Malo Ponco. Razmere odlične, le gneča na parkirišču v Tamarju. Vroče je bilo, popila sem dva litra isostarja. Razgledi neverjetni. Trenutne razmere? Takšne kot od predhodnika. Naj se odprejo spomnini na prehojene poti...

Na Mali Ponci že davnega leta 1976, ko je še malokdo vedel zanjo. Družbo so mi delali samo gamsi. Ja je treba malo obuditi spomine. Lp!

Kje so pa fotke jaz?

Mene bi pa zanimalo, če je @jaz šel tudi na italijansko stran kaj pogledati. Kje pa si šel gor? Iz Planice si kaj lahko srečal graničarje, čeprav je takrat menda že bil tisti režim, da smeš biti v hribih čez mejo med eno uro pred vzhodom in eno uro po zahodu sonca. Baje so tam bežali Čehi čez mejo(tako oskrbnik koče v Tamarju v poznih osemdesetih: "sej men je vseen če bežijo, samo ne pa da mene pride potem policija za*eba*at, ker izkoriščajo mojo kočo za bazo") in edina kolikor toliko pot je bila čez Vratca, ostalo za takrat gorniško neuke Čehe - groza!

Če si šel iz Belopeških jezer ali pa če si se od Vratc spustil še kaj nižje, bi me zanimalo kako je bilo na italijanski strani takrat. Zelo me namreč večkrat zanima kako so nekateri kraji, ki so se mi vtisnili s kake poti ali potovanja kot lepi, izgledali 30, 40, 50 let nazaj.

Pot verjetno ni bila tako lično označena. Je bila sploh že markirana? To verjetno že... Kaj pa Zavetišče pod Ponco? Je sploh že bilo? Ali je namesto njega bil samo kak kontejner? Kaj pa tisto lepo razgledišče pod njim? Je že bilo? Zacchi je verjetno že stal a tako lep ne ker je bil prenovljen šele tam okoli 2010, če se ne motim. Pa lepa Belopeška jezera? Gotovo niso bla tako lepo urejena a tudi manj obljudena, ob vikendih poleti se danes tam tare ljudi.

Zanimivo bi bilo zvedeti še kako je izgledala ferata na Veliko Ponco, ki pride na vrsto v enem od mojih naslednji postov. Aha, pa Via della Vita. Tista lestev se je takrat ornk majala pa varovala na obeh feratah so bila verjetno manj zanesljiva. Od grebenske Vevnica - Srednja Ponca je pa takrat še bilo kaj varoval in verjetno še ni bila tako nevarna kot sedaj.

To bi me zanimalo. Fotografije, čeprav vem da jih verjetno nimaš (navadne ki bi jih skeniral seveda) bi bile pa res super.

Gor sem šel iz Planice. Imel sem dovoljenje za mejne predele Julijcev in Karavank, katero je veljalo od sončnega vzhoda pa do zahoda. Nikoli nisem imel problemov z graničarji. Za vrh me je navdušil Žuro, ki je ravnotakrat trasiral PP pot. Fotografij nimam, ker se takrat z fotografijo še nisem ukvarjal. Na italijanski strani pa nisem bil, tja sem začel zahajati šele v 80 letih. Lp!

Na Malo Ponco sem šel to nedeljo iz Rateč, se spustil čez Ovčjo stran v Tamar in po cesti nazaj v Rateče.
Javni prevoz sem za v hribe nazadnje uporabil v srednješolskih letih, ampak to sploh ni slaba stvar. Iz Ljubljane je sicer eno uro več vožnje, a ima to prednost, da ne vozim sam, pa še razgledov je več
Iz Rateč sem krenil proti vrhu smučišča Macesnovec in od tam po oskrbovalni cesti do »glavne« ceste nad skakalnicami. Preden se s križišča cesta spusti proti Belemu potoku, sem zavil na gozdno stezico navzgor (možic). Pot je dobro vidna, kljub nekaj oviram (veje, listje) in sem ji prav zlahka sledil do Spodnjega Grunta. Tam naletim na sneg in edina pohodnika ta dan na slovenski strani. Do Zgornjega Grunta sem jo mahnil kar po hudourniški grapi in se povzpel na Vratca.
Po spustu na italijansko stran me je do vrha čakalo še okoli sto metrov vzpona po dobro sledljivi in strmi poti do vrha Male Ponce.

Nazaj grede sem se s križišča poti pod Glavami odpravil na zanimivo staro pastirsko stezo skozi Ovčjo stran. Tam je res lepo in odmaknjeno, le še na žar macesnov je treba počakati. Poti je treba malo bolj zavzeto slediti kot prej opisani, kar nekajkrat sem se znašel z vprašajem v glavi.. Steza se spušča ob gozdu in skozi njega, kasneje preči potok in nekaj melišč, se pod Šilovcem (Mihelič opisuje ta del s »Turnči«) rahlo vzpne v gozd in spet spusti. Zaradi listja in vej je steza malo slabše vidna, a vseeno sledljiva. Kasneje pot popelje iz gozda v rušje, po »izhodu« iz njega pa sem se znašel pred širšo grapo in pot moral poiskati na drugi strani, spust do doline po zbitem šodru pa je bil kar zoprn. Do Rateč pa me je čakala še dobra ura hoje.

Lepo

Lep opis lepe ture in pa tudi lepi posnetki.
Djimuzl; varen korak in uživaj v naših lepih gorah ti želim. in pa ; javi se še kaj!!

Po tem zanimivem opisu bo pa res treba enkrat nad skakalnice.

Danes spet na Mali Ponci. Vzpon od Spodnjega Mangartskega jezera po poti 512 pod Švabešco, sestop mimo Zacchija. Danes idealne razmere za hojo po lepi stezi (izjema je le malo bolj zahteven del od odcepa poti 512 do vrha). Lepa in lahka tura, ki bo prav pravljična, ko bodo v jeseni macesni zažareli.

Je bil kdo tu v zadnjem času? Je na poti še sneg?

Glede na to, da ga včeraj na Visoki, razen tik pred vstopom v ferato (kjer je še neko manjše snežišče), ni bilo, sem skoraj prepričan, da te na poti na Malo ne bi smel več nikjer motiti.