Snežnik se je v dobrikal prav z vseh vrhov na katere sem se povzpela v zadnjem času, tako da je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo prišel na vrsto tudi on. Sem ugotovila, da je od zadnjega, edina vzpona minilo že skoraj sedemnajst let.
Ni mi ostal v spominu kot vrh, ki bi pritegnil in na katerega bi se bilo potrebno povzpeti večkrat. No, od nedelje pa ne mislim več tako
.
Čudoviti razgledi že po poti, vse od takrat ko se povzpneš iz gozda proti Malemu Snežniku in nato pogled prvič usmeriš proti njegovemu Velikemu bratu, ki se veličastno dvigne pred teboj. Preko vrha sva sva se spustila po drugi poti, ki se priključi prejšnji prav tam, kjer se pri vzponu usmeriš proti Malemu. Ta del je bil zjutraj skoraj nedotaknjen, v senci, sledila sva le nekim starim sledem krpelj. Po krivici je M.Snežnik zapostavljen, prav nikogar ni bilo v nedeljo videti, da bi se na vrh povzpel preko njega.
Nazaj grede pa sva obiskala še Petelinjsko jezero, ki krasi podobo Sv.Trojice, ki se boči nad njim. Vse do tam pa sva lahko občudovala zasneženi vrh Snežnika, ki se prav slikovito dviga tam na robu nad Pivško kotlino.
Res lepo, v tej kombinaciji pa sigurno še lepše! Prepričana pa sem, da je prav zimski čas tisti, v katerem Snežnik najbolj zablesti
.