V dopustni četrtek sem se odpravil na turo, ki sem jo imel že dolgo nagledano, na Mangart iz Loške Koritnice. Do Loga pod Mangartom je več kot tri ure vožnje, ki se vleče po avtocesti, postane pa zanimiva skozi meni manj znane kraje od Jesenic naprej.
Na Predelu prvič vidim današnji cilj Mangart in kar pozabim dolgo vožnjo. Parkiram pri elektrarni in pričnem s hojo šele malo pred deveto. Po dolini je pot hitro minevala, saj ni manjkalo lepih razgledov na Mangart, Jalovec, Loško steno in Rombon v ozadju. Vsepovsod voda, cvetje, tišina, metulji, milina !
Nad zadnjo hišico v dolini sem srečal gospoda in gospo, ki sta opazovala gamse visoko na pobočjih, bila sta (do vrha) tudi edina človeka po poti, ki se je še kaki 2 uri vzpenjala proti sedlu med Malim Koritniškim Mangartom in Kotovo špico, kjer stoji bivak, kamor sem bil kasneje namenjen.
Pot je potem tekla večinoma po travnatih poličkah in strmih pobočjih, nato pa spet po skalah pripeljala do škrbine s čudovitim pogledom na modri jezeri. Še malo naprej pa je sledil strm spust v Hudo škrbino, uf, si kar zasluži to ime. Potem pa spet vzpenjanje po strmih travah, nekje zavarovanih, nekje ne.
Vrh se mi je približeval vse prepočasi a vendar sem prišel na križišče, kjer se priključi pot s sedla in tu se je samota končala - ljudi kljub pozni, skoraj tretji, uri kolikor hočeš, nekaj Italijanov, večinoma pa Avstrijci, na koncu pa še za manjši avtobus belgijskih skavtov. Je bilo kar hecno priti med ta vrvež. Urica na vrhu je ob kar solidnem vremenu in čudovitem razgledu na vse strani hitro minila in vrnil sem se proti bivaku. Do sedla je trajalo kaki dve uri, potem pa še pol ure delno po obledelih markacijah, delno pa za nosom po zoprnem, podrtem terenu in končno bivak.
Pripravim spalko, nekaj povečerjam, pofotkam kozoroge, ki so prišli pogledat, kdo jim moti mir. Pričel je pihati meglen veter in ohladilo se je, pa sem se odpravil spat in zbudil ob kakih pol šestih zjutraj, žal prepozno za sončni vzhod.
Nebo je izgledalo bolj svinčeno ampak imel sem dober občutek, da ne bo dolgo ostalo takšno. In res, ko sem se spustil po melišču nazaj proti Loški Koritnici do odcepa proti Jalovcu, je sonce pričelo risati obrisa Mangarta in Jalovca nad dolino, čudovito !
Od tu naprej je bilo nad mano modro nebo in bele gore, na Kotovem sedlu sem si privoščil daljšo pavzo z zajtrkom, potem pa naprej proti Jalovcu po zanimivi poti, ki je hitro minevala, presenetil sem še kozorogca z mamo na paši.
Bolj sem se bližal vrhu, bolj so okoliški vrhovi (razen Mangarta) že dobivali kape, pa menda ja ne tudi Jalovec ? Na vrhu si "podava kljuko" z nekom, ki me je prehitel, pa nič za to, razgledov proti Mangartu, v dolino Loško Koritnico in na igro meglic je še dovolj ostalo zame, na drugi strani pa bolj tako, tako. Pričel sem se spuščati proti Trenti in že kmalu na grebenu vstopil v siv oblak, ki je očitno pokrival celotno dolino.
Pri Zavetišču pod Špičkom kar nekaj gostov, ki so nad današnjim vremenom že obupali in prestavili obisk Jalovca na jutri. Privoščim si kosilo in kavo, ki se je, meni kofetarju, res prilegla, se malo pogovorim s parom za sosednjo mizo, potem pa pod pod noge proti dolini. Najprej se je bilo treba vzpeti po melišču pod Pelcem do škrbine, kjer se je pričel spust po grdi, grdi poti skozi ozebnik. Vse razbito, sipajoče, skoraj na koncu ob trimetrskem strmem skoku pa še poškodovana jeklenica. Ko sem po nekaj minutah poskušanja in preudarjanja prišel na dno sem imel kar malo mehka kolena. Še malo jeklenic in pot se je iz zoprne podrtije spremenila v ključe po travah visoko nad dolino Bala, na drugi strani pa že vrhovi Loške stene.
Pot se je še kar lep čas udobno spuščala, videl sem prvega svizca v življenju, čeprav ni zavijal čokolade sem ga bil zelo vesel. Počasi se je pričelo prvo grmovje, potka je postajala vedno bolj podobna kozji stezici z redkimi markacijami, kakih 100 metrov nad dolino pa sem očitno zašel na nekakšno nemarkirano, a v lastni režiji(svedrovci in tanka jeklenica) zavarovano pot čez suh hudournik oz slap. Varno, čeprav nelagodno, me je pripeljala do položnega melišča, po 15 minutah pa do prve markacije, potem pa samo še slabo uro po dolini do elektrarne, kjer me je čakal avto.
Po poti sem se ustavil še ob Rabeljskem jezeru. Uf, kako uživaško je bilo čofniti vanj in sprati sol s sebe. Potem pa spet tri urice vožnje, ki je hitro minila v dobri volji nad prehojeno turo, ki bi jo še kdaj ponovil, še raje v družbi. Res lepi in samotni konci so tam, Mangart in Jalovec pa res mogočna visoko nad dolino.