Nič od naštetega ni obvezno. Je pa vse zelo pametno. Čelada je danes res že skoraj tako klasičen del opreme, kot čevelj. Kjerkoli si v območju morebitnega padajočega kamenja (in tega je v naših hribih na pretek), je dandanes biti brez nje totalna brezbrižnost. Pa tudi drugje, kjer je ob padcu (lahko tudi na prvi pogled enostavnemu) možnost poškodb glave, prav nič ne škodi, obratno, daje dober občutek. Tako ali tako so današnje že tako udobne, da sploh ne veš, da jo imaš gor. Komplet je stvar sposobnosti, presoje, tipa poti. Kakor za koga in kje. Pa tudi kdaj. Niso naša počutja vsak dan enaka. Če je na poti dovolj jeklenic in če je izpostavljenost taka, da za naše sposobnosti potrebujemo samovarovanje, ga pač uporabimo. Za začetnika to pomeni vedno in povsod, kjer je le mogoče. Pa če tudi za par metrov, kot je npr. na Razorju. Potem pa kilometri in leta izkušenj prinesejo svoje in vsakič sproti tehtamo... Odločitev pa je naša.
Težko je primerjati tovrstne poti med seboj. Vsaka ima svoje specifike in vsak od nas jih drugače dojema. Nekdo se brez problema giblje v krušljivem svetu, drugemu je to največja muka... Vzemi v roke vodnik Zavarovane plezalne poti od Sidarte (Mašera), poglej po podobni težavnosti in boš našel materiala na zalogo. Ampak, kot sem že rekel, to ni copy - paste, vsaka je drugačna. In točno v tem je čar.
Še nekaj. Kdor ni siguren, ne pozna, je začetnik..., naj si omisli/organizira vsaj za začetek ob sebi koga, ki že ima kak kilometer v takem svetu. Gorništvo je način življenja, ne muha mode časa.
Kar z voljo, pogumom in pametjo. Srečno!