Že lani sva razmišljala, da bi bilo lepo enkrat vse te ovinke do sedla tudi prepešačiti, v jesenskem času, ko se zlatijo macesni in ko se promet umiri, je prav idealno. Nisva začela prav od dna, ampak malo višje, tam nekje pri 1500 m višine. Že vmes so se odpirali čudoviti pogledi, na sedlu pa so se zasvetili tudi dobro zasneženi vršaci Visokih Tur. Zato sva nadaljevala še do Travnika, in ker naju je kar vleklo še malo višje, sva izkoristila še stopinje v snegu in se povzpela do razcepa italijanske in slovenske poti. Čudovito je bilo, bi bilo kar škoda pri tako lepem dnevu, kot je bil petek, ostati samo na sedlu.
Kar nisva mogla verjeti, da tam, kjer je poleti mravljišče, že v oktobru lahko uživaš praktično v samoti, saj sva srečala le par ljudi
.
Res čudovit dan in čudovit izlet, ki ga bo potrebno ponovit!