Želja po povratku v osrčje 'norih gora' je morala biti zelo velika, saj po manj kot letu zazvonil telefon: "V nedeljo grem na Monte Jovet." Nekaj sem bolj kot ne mrmrala v odgovor. Izjava me je zadela nepričakovano. In nato glas na drugi strani: " In ti greš tudi."
Aha, samo ne vem, če bom ob vseh težavah zmogla.
Kakorkoli, v Patocu stopiva na pot 620 in jo pri klopi zapustiva - ne levo, ne desno, kar naravnost kreneva. Najbrž neke vrste norost, a krožna tura se je zdela preveč mamljiva, da bi nadaljevala še kake pol ure v smeri Baretke in pri napisu ali kar pri dveh pikah zavila v gozd. Pri slednjih sva se na sestopu znova vrnila na bivšo CAI pot.
Med mladim bukovjem se prebijeva do ruševine in nekaj za njo malo bolj lagodno naprej. Strmina ni mačji kašelj, rdečih pik je bolj malo, a jih žal nekje na sredi začnejo dopolnjevati vsekanine v borovce - grozno, a niso draga drevesa že zadosti pretrpela v požaru?
Grapa višje gori ni bila bav-bav, dodatno sva si privoščila še en del po grebenčku in ugotovila, da nama oranžna plastična vrv ni bila potrebna, saj se vleče po tleh.
Za travnato pobočje pod vrhom mi ni ostalo energije, zato poskusim s sendvičem, a ga po prvem grižljaju samo znova spravim v rukzak in nadaljujem. Ko dospem na vrh, sedi souživač med dvema možicema s karnijskim Čukcem nad glavo. Imenitno.
Sestopiva po vršnem pobočju in se na mojo željo usmeriva na zahodno glavo z borčkom ter z nje čez trave in nato po nekaj iskanja zadeneva sestopno varianto, ki ste jo omenjali predhodniki. V nadaljevanju sestop postavi pred naju še nekaj zank, ki sva jih uspešno razvozlala. Pri prej omenjenih pikah sva 'pribremzala' na CAI 620 in se po njej s pogledi na Kaninske gore vrnila v Patoc.
Hvala za družbo v 'norih gorah'.