Monte Jovet (1814)

Slika 13:
Desno ni Lipnik, temveč Lopič.
Lp

Mislim, da je Monte Plauris ja, se zgodi. Sicer pa ko boš obiskala kakih 100 ali več vrhov od Lopiča naprej proti zahodu, se bo tudi tebi kaj takega zgodilo

Namesto zahvale za opozorilo, dobim prezir in vzvišen odgovor. Šmrc

Zanimivo pa, da pri Višu gospod "vseved" popravlja druge ...

@tukalica, mislim, da je bil to bolj Igorjev hec

Ne morem si kaj, tole so pa zanimivi komentarji. Igor kako že pravijo? Kdor ti serje na glavo ni nujno tvoj sovražnik in kdor te vleče iz dr..., ni nujno tvoj prijatelj!

Velik požar, katerega dim(ki ga je bilo toliko da je zakril praktično vso panoramo od Amariane pa tja do Mokrin) sem videl iz Viša, se je vnel in razširil ravno na tej gori nad Reklansko dolino, kot sem potem prebral v italijanskih novicah na netu. Prebivalce Potoka so evakuirali.

Pozdravljeni, link do omenjenga članka o požaru na Jovetu http://messaggeroveneto.gelocal.it/foto-e-video/2013/08/06/fotogalleria/l-incendio-sul-monte-jovet-1.7538511

Včeraj zjutraj sem se najprej odpravil v Bovec, nato pa pohitel na Veliki Babanjski skedenj. Lep - zelo lep - razglednik! Po hitrem sestopu pa naprej do Patoca. Cilj je bila sicer CAI 621 do Pecola in nato še CAI 620 do Cuel de la Bareta, a mi raziskovalna žilica ni dala miru: pogorišče sega do roba vasice, smrad po zoglenelem pa nas potem spremlja vse do klopce in še višje. Za omenjeno klopjo je začetek pristopa na Monte Jovet. Že Igor je opisal karakteristike vzpona. Tu naj samo dodam: do prvega sedelca so oznake še dobro vidne, ponekod jih je "odstranil" ogenj, pobočje je prava drsalnica, sestavljena z debele plasti iglic in (namočenega) pepela, vseskozi se sprožajo majhni kamniti iztrelki, na ključnem mestu - travnatem žlebu pod levo od skalnate ostroge - se že kažejo znaki erozije...marsikaj se bo med nalivi in odjugi splazilo. Pristop je bil že pred požarom težak, sedaj je še težji, orientacijsko in objektivno, predvsem pri sestopu - takih strmin pri nas praktično ni.
Nadaljeval sem proti Cuel de la Bareti: Koliko časa bo CAI 620 še vzdržala: praktično vse jeklenice so (deloma) potrgane, kar je nekaj običajnega za te konce (obnovljene so bile 2010 ali 2011?!), požar je segel tudi na to stran Monte Joveta vse do soteske Rio Fontanis - do tam nas čaka kar nekaj preprek: serija polomljenih dreves, manjših plazov, ki so zgolj uvertura v to, kar bo najbrž sledilo (meddrugim so tudi posledica požara), sicer pa po svoje ena lepših poti v divjih, odmaknjenih koncih.
CAI 619, ki vodi v Dunjo - odcep je nekaj 10 m nižje pod ostanki zgornje postaje vojaške tovorne žičnice - so lokalni zanesenjaki za silo uredili, malo posekali ruševje, markirali, ampak uradno je pot še vedno zaprta, opuščena, še vedno težko prehodna, orientacijsko zapletena.

V nedeljo (18.8) smo se štirje povzpeli na M. Jovet. To je bil zame drugi vzpon na ta vrh, prvega sem opravil leta 2012. Pot, ki je bila v uporabi pred požarom (in sem jo takrat prehodil) in je omenjena v predhodni objavi ni več v uporabi. Nad klopico se je teren namreč tako zarastel, da je praktično neprehoden. Namesto tega je potrebno nadaljevati po poti 620 proti Cuel de la Bareti še ca. 30 minut. Odcep je označen, na skali nad potjo je velik napis M. Jovet. Smer vzpona je označena z rdečimi pikami, ki pa so kljub relativno novi poti videti dokaj zbledele. Poti praktično ni oz. ni prav nič shojena, imeli smo občutek da smo prvi, ki se vzpenjamo po tej smeri. Teren je do vrha strm in naporen, večinoma hodiš po travnati strmini, ki jo vsake toliko prekine kakšen krajši skalnati odsek. Pri veliki skali pod vršnim pobočjem se pot priključi stari poti - na skali je še viden zbledel napis rumene barve - in od tu do vrha je smer vzpona ista. Pri sestopu smo preverili če bi bil možen sestop po stari poti, a le ta izgleda popolnoma zaraščena, zato smo se vrnili po isti poti. Vzpon iz Patoca do vrha traja približno tri uri in pol. Divja, samotna in naporna tura, a idrijsko-štajerska naveza je še enkrat dokazala, da zmore tudi take

Pa še par mojih fotk z vzpona na Monte Jovet, predvsem pa pohvale tistemu, ki je na novo označil to divjo, strmo in izvirno stezico do vrha
18.08.019

Dan se je začel dobro. Najprej nama je nebo nad Kranjsko Goro postreglo z nežnim plesom snežink, potem pa je malo za Trbižom pred nama po cesti zaplesal še velik jelen! Peljeva se po hladni dolini in parkirava avto v vasici ob Dunji.

Idejo A sva zaključila po dveh urah in pol, saj naju je pot Santiero Umberto Pacifico iz Chiout di Pupe zavrnila kmalu po prečkanju Rio de Trombis, ravno, ko sva pot prav dobro ujela. Zemlja je zasula in odnesla 20m poti med laporjevimi skladi - neprehodno! Spodaj prepad, zgoraj neprijazen izpostavljen svet! Mesta nisem fotografiral.
V tišini se obrneva in greva nazaj, po strugi dol, čez ledeno Dunjo, palček čez kar v čevljih, jaz pa bos pa čevlje v roki, brrrrrr!
Kam pa zdaj? Ja na Monte jovet! Brez dobrega opisa, skoraj na slepo! Če bi si prej pogledal ta forum, bi bilo verjetno drugače.
Iz vasice Patocco po slikoviti 620 do razpotja s klopco, potem pa skozi težko prehoden svet borovih okostnjakov in mladih, na gosto rastečih bukovih stražarjev, ki te mimo ne sputijo zlahka! Ko stopiva na prvo izravnavo zadihava, nevedoč kakšna strmina je pred nama. Po poti, ki je praktično ni, sva naletela na tri rdeče pike na borovcih. Srednji del noro strm!
Preden stopiva na ramo je nekaj orientacijskih, lahko bi rekel težkih zank po izpostavljenem svetu. Edini logičen prehod po grebenu, in potem na ramo, je bila strma travnata grapa, ki je ob vstopu delovala prijazno, kasneje pa se je pokazala za kar brutalno mešanico skale, naloženega kamenja, trav in zemlje! Jupi! Do rame je sledilo le še izpostavljeno prečenje grebena. Na najtežjem mestu je v pomoč plastična vrv, ki je prišla zelo prav.
Ko stopiva na ramo, me napadejo misli, da si nikakor ne želim, da bi naju med sestopom ujel mrak, ali pa slučajno kakšna megla! Misel, da grem domov je bila močnejša od želje po vrhu! S cmokom v grlu predlagam, da tukaj zaključiva. Lepo je, žal mi je! Slabe volje in nagnetenih občutij med sestopom nisem smel nositi s sabo. Čez najtežje dele počasi in previdno! Mogoče bi se izšlo, pogrevam pri sebi. Mogoče...
Nimaš kaj!
Če potegnem črto, je bilo čudovito, in upam, da se še vrnem v te kraje.
Hvala palčku za pravo avanturo!
Srečno!

Slika 10 - je visoka, ampak tudi Strma.
Lepo!

Lepo, ne se sekirat, tam nekje smo obrnili tudi mi pa je bilo par let po požaru. Spomnim se, da je bilo tistih oranžnih pik niže doli kar nekaj na ožganih borih.

Hvala!

Se strinjam, ni razloga za slabo voljo, pa vendar me bosta ta gora in njen vrh zagotovo še vabila, in se vrnem spomladi, če bo vse na svojem mestu. Zdaj, ko vem, da obstaja druga varianta bo lažje povezati pot! Ta svet se mi je prikupil. Res čudovita gora, ki ponudi obilo lepot!

Jaz sem bil na Jovetu prvič zdaj že daljnega leta 2012, še pred požarom. Takrat smo šli od klopice na križišču ob povratku s Cuel de la Barete. Imeli smo opis iz Planinskega Vestnika. Spomnim se, da je pot zelo strma, vendar s sledenjem nismo imeli težav.
Drugič smo se nanj povzpeli leta 2019 po drugi poti. Mislim si, da jo je nekdo "nadelal" kot nadomestno za prvotno, ki jo je poškodoval požar. Da prideš do nje, je potrebno od križišča s klopico še nekaj časa nadaljevati v smeri Cuel de la Barete. Ob poti je na veliki skali napis "Jovet" in tam se zaženeš v breg. Leta 2019 je ta pristop deloval povsem novo, teren ni bil nič shojen, bilo pa je dovolj rdečih pik, da smo prišli do vrha. Strmina, kolikor se spomnim, pa precej podobna originalni smeri.

To so tako lepi in divji konci, da ni besed, ki bi lahko opisale vse te lepote. Škoda, ker poti niso več vzdrževane in se jih očitno opušča. Ampak če je želja in raziskovalna žilica, ti kraji ponudijo obilo možnosti in izzivov. Tudi sam se po tej objavi prihodnje leto morda spet odpravim na Jovet, pa morda še na njegovega bližnjega soseda...

Lp

Zoki, lepo in doživeto popisan in predstavljen svet ter doživetja v divjini tam gori!

Pa tudi spoštovanja vredna razmišljanja, tehtanja in sprejemanja včasih težkih in čustvenih odločitev - grem naprej ali se vrnem.

Imenitno!

Patocco včeraj ni sameval. Številni avtomobili domačinov kažejo na to, da je vsaj poleti tu precej živahno. Sem pa opazila tudi več tabel, ki označujejo privatno posest oz. privatno cesto. Tako, da sem ob povratku raje izbrala cesto, ki pelje izven naselja.

Klopca in smerne table pri starem odcepu za Jovet propadajo. Nekaj podrtega drevja in visokih trav je tudi na začetku steze 520. Novi odcep je dobro označen. Rdeče pike, puščice, tudi en trak in številni možici so me varno vodili navzgor. Včasih je bilo naslednje znamenje potrebno malo poiskati, ampak sem se potrudila in več kot kakšne tri minute nisem hodila brez videnih oznak.

Na večih odsekih se je že izoblikovala stezica, mogoče se mi tudi zato strmina ni zdela izjemna.
Najtežji skalni prag ima sedaj vrv in moram reči, da mi je prišla zelo prav.

Vsem, ki so uhodili, označili in zavarovali ta novi del poti gre zahvala, da sem se sama počutila dokaj varno in sigurno. Začetki so bili najbrž precej drugačni. Še vedno pa nov prehod zahteva prekaljenega in izkušenega gornika.

Čestitke! Že čakam na jesen, in če se poklopi, bom zelo vesel!
Jaz sem na spletu lani našel dobro fotografijo z vrisom "novega" pristopa....jo delim.
Srečno še naprej Pastirica!

Krasno Pastirica! Tvoje ture so povsem po mojem okusu