V soboto pa na goro, ki lahko brez zardevanja ponosno nosi svoje ime
.
Bo najbrž držalo, da mora dozoreti tudi čas, da se povzpneš nanjo. Prav zato najbrž tudi ni zelo obiskana gora. Je gora, ki jo lahko z lahkoto spregledaš, ko se voziš mimo nje drugim vršacem naproti. Nima tiste privlačne podobe, ki običajno pritegne poglede, prej nasprotno. A ko si na njenem vrhu, te gora obdari s kraljevskimi pogledi, ki se ti ponujajo že pri vzponu nanjo.
Skupina Viša in gore nad Dolino Belega potoka se ti z vsakim korakom bolj odpirajo in burijo domišljijo. Na drugi strani pa se ti oko ustavlja na počasi se dvigajočem mejnem grebenu, iz katerega rastejo posamezni skalni osamelci, od katerih najbolj privlačijo prav stene Grintavca, Skutnika in Visoke špice. To je namreč Skrivnostni svet Predelskih Vršičev, katerega kraljevsko podobo iz ozadja zaključita bolj poznana Mangart in Jalovec.
Sam vrh pa ponudi poglede tudi v daljavo, vsaj v soboto je bilo tako. Antelao, Glödis, Veliki Klek in Ankogel so le najbolj zveneča imena tistih, ki so se postavljali s svojo povsem zasneženo podobo.
Po poti nisva hitela, saj ni bilo potrebno nikogar loviti, lovila sva le izjemne poglede, zato sva se tudi na vrhu kar nekaj časa zadržala
.
Pri povratku pa sva se zapeljala še do Rabeljskega slapu, ki sva ga opazila že s poti. Sva se sprehodila prav do njegovega tolmunčka in uživala v pršenju kapljic njegove vode.
Tura, ki kar kliče k ponovitvi, morda v kakšnem drugem obdobju leta, v drugem delu dneva ali pa kar kadarkoli
. Res nepozabno!