Noč iz sobote na nedeljo(10.-11. 8.) sem prespal na parkirišču v Vratih. Zaradi pobiralcev parkirnine sem zavil na tistega dol malo stran od ceste. A zjutraj ko se zbudim in grem ravno nekaj čez sedmo proti Aljaževemu domu, jih nikjer ne vidim. Tudi na glavnem parkirišču ne! Čudno!
Od Aljaževega doma se napotim naprej mimo odcepa za Tominškovo do odcepa poti čez Prag. Po prečenju potoka se kar takoj začne že plezanje po klinih. To je dobro!
A vendar se po kake 20 min. tudi neha. In začne se pot, ki v začetku še ni tako strma. Potem se vzdigne in zopet je treba tu in tam malo prijeti z rokami. Tu srečam tri mlade fante, tujce - zadnji v supergah!
Potem počasi pridem do Medvedove skale. Tam si nadenem komplet in v njo. Meni sicer ni povzročala večjih težav a za začetnika je lahko kar neprijetna. Zaradi nje bi jaz to pot označil kar za 'zelo zahtevno'. Težavnost tega dela se po moje lahko primerja s tistimi skobami pred Pipanovo lestvijo na Montažu.
Naprej sledi še nekaj plezalnih odsekov, ki vsaj v vzponu ne povzročajo težav in že sem na stiku s Tominškovo. Grem mimo Begunjskega studenčka, ki je simbolično kapljal kar je bilo verjetno posledica dežja dva dni nazaj sicer bi bil v tistem vročinskem valu čisto presušen.
Od odcepa za Staničevo kočo pa se proti Kredarici začnejo mukotrpni Triglavski podi, potem pa pred njo še nekaj zajl. Gužve na poti sicer ni bilo toliko zato pa na Kredarici toliko bolj. Kar hitro grem mimo te najbolj razvpite koče v Sloveniji in proti Planiki. Po poti pod Konto si zaradi snežišča, ki sem ga videl nisem upal, no morda ne bi bilo težav. Tako grem okoli kar pa podaljša pot za cca. 10-15 min.
Po prihodu na Planiko, kjer je bila gužva prilično manjša pa ne sledim več množici. Odcepim se od nje na Gorjansko pot oz. Pot čez Nogo oz. čez Triglavsko škbino. A kdo ve še za kako ime?
Po kake 10 min. pridem do melišča, ki je bilo še zasneženo. Čezenj je sicer bilo nekaj gazi a vseeno je bil vzpon po njem kar mučen. Še posebej pa je bil potem problem priti na pravo pot na markacije. Ko se enkrat prebijem do vstopa v plezalni del si kar se tiče tega oddahnem.
No, sam plezalni del me glede na to, da sem slišal, da ni tako težek, da je ta pot celo lažja od tiste iz Kredarice, kar preseneti. Spodnji prostoplezalni del me(če odštejem nekaj klinov) spominja na SZ greben Gartnerkofla, kjer gre na začetku morda še malo bolj strmo v steno. Tam je skala malo bolj razčlenjena(tu to simulira nekaj zabitih klinov), na drobir na poti pa je treba paziti na obeh poteh. Potem se počasi začnejo zajle, ki so vse bolj pogoste. Tam je nekoliko lažje a še vedno strmo. Tudi pogledi navzdol so kar veličastni!
Prehod iz zajl v melišče pod škrbino se mi je zdel malo smotan, no po kake 10 min. sem tam - odpre se mi pogled na severno stran(na Mangart, Jalovec,...). Od Planike do Škrbine sem bil sam na poti. To pa je za Triglav v sezoni že komfort!
Od tam pot ni več težka, tako tehnično kot kondicijsko. Moram pa priznati, da sem bil že kar malo zmatran in se mi je že začelo malo vleči. Tako nimam točno občutka ali sem od tam do vrha porabil le kake pol ali celo uro
Na vrhu pa zopet polno ljudi, ki so npr. zopet kazali svojo nepoučenost o okoliških gorah. Tako je bil moj nepogrešljivi Dobrač najprej razglašen za Višarije(kar morda zaradi relativne bližine še ni tak feler) nato pa kar še za Obir!
Pomalicam in jo kar popiham, ker računam da bi morda še prišel nazaj v Vrata do zvečer. Na grebenu do Malega Triglava se samovarujem in to mi omogoča da navzdol praktično tečem! Neka gospa sicer negoduje in mi celo nekaj namiguje da bom moral iti dol(kaj je točno mislila s tem mi ni jasno
) ampak njen problem. Pa naj se še ona varuje sicer pa naj zaveže jezik!
Na Malem Triglavu ugotovim, da se mi ne bo izšlo in bom moral prespati gor. Na Kredarico, najbolj vulgo-plebejsko kočo v naših hribih
mi ni bilo za iti in tako sestopim proti Planiki. Ko pridem tja, še dobim prenočišče. Kako je tam potekalo spanje sem opisal pod temo 'Oskrbniki koč'.
Zjutraj se zbudim ob šestih, pozajtrkujem in se odpravim nazaj proti Kredarici in dol v Vrata. Imam občutek, da so časi na tablah okoli Triglava malo preveč naviti. Do vrat namreč namesto dve uri in pol rabim štiri, če odštejem še dva postanka. Po Medvedovi skali je bilo malo smotano, po spodnjih klinih je pa kar šlo. V Vratih kamor pridem ob cca 12:00 zopet nobenega ki bi kaj težil za denar za parkiranje. Kje so torej ti zloglasni pobiralci parkirnine?
Z avtom se odpeljem v Mojstrano, v tamkajšnji Merkator na malico nato pa na dopust proti Avstriji...(nadaljevanje sledi - seveda pod drugo temo).