Ko sva šla pred mesecem s hčerko na Triglav, sin ni mogel zraven, ker je imel virozo. Zato sem mu obljubil, da bova šla ob prvi priliki, in sicer po malo bolj zahtevni varianti kot pred dvema letoma, ko je bil prvič gor (klasika Krma - Triglav). Pa sva šla v ponedeljek trinajstega (ker je baje od ponedeljkih na vrhuncu sezone na Triglavu vseeno najmanj ljudi), da ujameva Stolp še pred prenovo (res bo mikavno iti pogledat to čudo, prazen Triglav). Zapeljeva se v Vrata, tam sva malo pred peto (ob prihodu na parkirišče ugotoviva, da sva vozila ravno za gospo/dom, ki pobira parkirnino in se še izmuzneva mimo
). Kot pričakovano, nas je proti Očaku štartalo kar nekaj. Mimo Doma in po ravnini stopiva hitro, jih nekaj prehitiva, in občudujeva Steno. Večina gre na levo, midva pa na razcepu zavijeva desno, proti Luknji. Ob poti nanjo nama pogled vseskozi uhaja proti sončnemu vzhodu za nama. Na Luknji pričakovano piha, zato se preveč ne obirava. Začetni vzpon naju hitro ogreje, tako z zahtevnostjo kot s pogledi na pobočja Pihavca in Gamsovca (ob tem se spominjava, kako sva jeseni tam srečala znamenitega kapitalnega kozoroga in občudovala najbolj imeniten pogled na Očaka). Prve pohodnike, tujce, prehitiva šele med plezalnimi deli (ena jeklenica je natrgana in ohlapna, vendar nič bistvenega). Nato opaziva in povsem od blizu občudujeva kozoroge. Ko prideva do Sfinge, se malo ozreva preko, da v živo ujameva vrtoglavi pogled, ki ga v Planinskem muzeju v Mojstrani po novem ponujajo kot turistično zanimivost s 3-D očali. Na poti čez Plemenice pretirane gneče nisva pričakovala. In zares, poleg omenjene skupine tujcev, do stika poti z Doliča, srečava le še enega, ki se že spušča. Z Doliča preko Škrbine se jih nato vzpenja nekaj več, vendar v primerjavi s procesijo, ki jo je bilo videti na glavnem grebenu, na tej strani še čutiva samoto. Na vrhu, kamor prideva malo pred deveto, se ta seveda konča, vendar na srečo brez hladnega tuša kot sva ga s hčerko doživela pred mesecem dni (misice…). Vreme je božansko, piha skorajda ne, počakava na vrsto, da se slikava pred Stolpom, pomalicava, nahraniva kavke in se začneva odločati po kateri varianti se vrneva v dolino. Že ob štartu sva vedela, da si ture s stanjem v vrsti na glavnem grebenu ne bova pokvarila. Tako sva oklevala med tremi možnostmi: ali se s Škrbine spustiva nazaj na Pode, nato pa ali na Dolič in potem do stika mulatjere z Zadnjice in vzpon nazaj na Luknjo, ali po Kugyevi polici na Kredarico (ena od teh dveh variant naju je mikala tudi zato, ker sva želela iti pogledat, če srečava gospoda Žaklja pri Triglavski vojašnici); ali pa od Škrbine na levo in po Gorjanski na Planiko ter nato po prečni poti do Kredarice. Naposled se odločiva za Gorjansko, ker se mi zdi, da bo za malega večja uživancija. Pot je kot običajno naložena, krušljiva (vseskozi je potrebno paziti, da ne prožiš kamenja komu spodaj; tisti spodjeden del v zgornji polovici je verjetno vsako leto nekoliko globlji), ampak res lepo navita, skoraj nič zlizana in ravno prav zavarovana (na enem mestu sem opazil izruvan klin, tako da konec ene jeklenice visi, vendar nič ključnega). Na Gorjanski sva bila povsem sama! Ob pogledu na kačo na grebenu se nama kar smeje. Šele povsem spodaj srečava nekoga, ki se vzpenja preko Planike s Krme in se je tudi pametno odločil za to varianto. Do Planike preko melišča je nato še dokaj veliko snežišče, ki ga izkoristiva za dričanje. Na Planiki dopolniva zaloge tekočine in se nato podava po prečni poti do Kredarice. Na razcepu se odločiva kar za zgornjo varianto nad Konto in ob tem neprestano pogledujeva navzgor, da nama morda kdo ne sproži kamenja. Prečiva melišča in na najnižji točki naletiva na snežišče. Tega zaradi strmine ni mogoče varno prečiti brez opreme. Lahko pa se ga obide zgoraj po zevi med steno in snežiščem, ali pa spodaj pod snežiščem kakšnih deset metrov navzdol in nato po melišču nazaj navzgor. Odločiva se za prvo. V zevi najdeva čelado (počena in nič več varna, zato jo pustim kar v Domu na Kredarici). Med vzponom na Kredarico se odločiva, da si greva ogledat še Jamo. Po grušču in kar zahtevnem terenu prečiva do nje (ta predel je ogabno nasmeten z raznimi odpadki, ki priletijo s Kredarice!), si jo ogledava in nato na Kredarico. Na terasi srečava in pozdraviva gospo, ki nama včasih postreže v Domu na Krimu in se ustaviva v kapelici. Nato pa proti Vratom čez Prag. Čudiva se nekaterim tujcem, ki se povsem neprimerno opremljeni in ob čudni uri komaj vlečejo proti Kredarici. Izkoristiva sicer kratko melišče, da si spust malo skrajšava (tako kratko, da ne vem, ali čiščenje čevljev potem ne vzame več časa, kot spust po poti). Spotoma prehitiva nekaj tujcev, ki imajo težave s koordinacijo na zavarovanih delih, ugotavljava, da je pot zaradi prometnosti izjemno zlizana, popaziva na Medvedovi skali in pod njo srečava družino kozorogov, kar na poti. Ravno, ko prideva do Bistrice pa presenečena srečava gospoda Žaklja, ki čez Prag odhaja do Triglavskega doma, in z njim poklepetava. Malo ga še opazujeva, kako se počasi in brezskrbno vzpenja, nato pa odhitiva na zaslužen sladoled in pivo v Aljažev dom, kjer sva malo čez tretjo.