Nabojs / Monte Nabois Grande

Brez Zajzere prav dolgo res ne gre. Ta lepa dolina, ki je sedaj prav samotna, me pozimi še posebej privlači. Parkiram na parkirišču štev. 2, potem pa na smučeh proti spodnji postaji žičnice. Sprva je snega malo, vendar dovolj, da gre s smučmi. Zgoraj pri spodnji postaji tovorne žičnice ga je že kakih 40 cm, večinoma suhega in večinoma brez podlage, no na vrhu je kakih 10 cm prav svežega pršiča. Še najbolje bo, da grem kar po stezi si mislim in res je kar šlo, le pod "mostičkom" je bilo treba nekaj metrov peš. Malo naokoli prideta dva Italijana, s katerim smo se pozdravili že spodaj na parkirišču. Izmenjaje vlečemo špuro v Žabniško krnico. Ona dva potem zavijeta nekam gor pod S steno Viša, meni to ni preveč všeč in grem po osrednjem delu krnice, tam je sedaj še pravi labirint med balvani. Pod Nabojsovo škrbino zavijem v desno, pod steno odložim smuči in se opremim za vzpon. Grem tik ob steni in naravnost navzgor, sneg je ravno pravšnji za vzpon, višje je bilo pred leti ponavadi ledeno, sedaj je samo sneg. Še višje grem nekoliko v desno in pridem na letno pot, ki se jo seveda le sluti. Tu in tam me kakšna rdeča pika opozori, da sem še vedno na poti. Aja mraz, pa ni bilo sile, kakih - 15, ravno prav, da ti ni vroče. Celo sonce se je sramežljivo pokazalo izza Viša. Vrh je spihan, tako, da je treba zadnje metre večinoma po skali, v pomoč je jeklenica. Razgled seveda lep, vendar tokrat precej omejen. Prav dolgo nisem bil gor, saj je bila dolina daleč spodaj. Pošljem sms pozdravček nekam čez gore proti vzhodu in sestopim do smuči. Zamenjam opremo in previdno odsmučam. V zgornjem delu je bilo kake pol metra suhega snega, začuda ni skoraj nič škrtalo, med balvani sem se držal špure, od koče Pellarini pa je šlo bolj za silo do žičnice, vmes celo malo peš, cesta je bila spet OK. Skratka turca kot se šika, ko bo kak meter več snega, bo pa še bolje. Zimski vzpon na Nabois se seveda ne more primerjati s plezanjem po grapah, je pa vseeno lepo. Za konec seveda še postanek pri Sabini, kjer so vedno zelo prijazni.

Zajzera v tem mrazu - me že ob misli zazebe.

Igor tebe pa nč ne pride do živega!bravo

Tudi tu bi se lepo brali vzneseni opisi snežnih belin - kot pod slikami z Mangrta.

Malo za intermezzo, Igor, zadnjič sem te videl po televiziji, v oddaji o bivaku ZTP Bomo prinesli možakarju kruh in sveže sadje naslednjič, ko gremo mimo.

Tura pa - kapo dol!

O vremenu skoraj nima smisla, pa sploh ni bilo slabo, celo dež je padal, tako, da suše ne bo . Pričnem v Zajzeri na parkirišču št. 2, grem čez most in po poti 616 do koče Pellarini v Žabniški krnici. Od tam naprej na sella Nabois. Pogledam še malo naprej, po policah še precej snega, bo treba počakat še kak mesec, da sneg skopni. Grem nazaj do koče in spodaj v gozdu zavijem na pot 617 proti sedlu Prašnik. Prijetna stezica pod Lastovicami me pripelje do jase s kočico, kjer je še posebej romantično pozimi, zato ni naključje, da tja hodim kar pogosto. Nadaljujem na sedlo Prašnik in po cesti nazaj v Zajzero. Prav lepa turca na majčkeno deževno soboto

Včeraj sem vstala zelo zgodaj, saj sem nameravala prvič na Veliki Nabojs. Parkirala sem v Zajzeri, odkorakala po poti 616 do koče, kjer pa so se še vsi zadrževali v njeni notranjsti. Ker sem se hotela izogniti zgočemu soncu, sem hitro krenila dalje, po poti srečala le dva simpatična polžka ter mladega gamsa. Tik pod sedlom sem odložila svoje palice in odvečno kramo ter se podala v skale. Po kratkem plezanju sem dospela do travnate steze, ki se vije pod zanimivimi skalami in pelje do zadnjega skalnatega prehoda. Tu sem se zavarovala, ker sem se bala, da me odpiha veter in tu sem presenečena srečala tudi italijanskega gornika. Na vrhu se nisem dolgo zadržala, pa tudi podpisala se nisem, saj kljub precej novi vpisni knjigi, ni bilo pisala. Nazaj grede sem malo poslikala rožice, pri sedlu opazila, da ne bom cel dan sama kot sem prvotno mislila, toda bila sem tudi vesela, da sem jaz svoje že opravila, saj je začelo postajati vedno bolj vroče. Pri koči je bilo tudi že bolj živahno, jaz pa sem po krajšem oddihu krenila navzdol, se pri potočku odpočila in ohladila. Preživela sem lep dan v stiku z naravo, z gorami in s sabo.

Danes smo se na Veliki Nabojs odpravili še s severne strani. Iz Zajzere smo šli proti zavetišču Pellarini in se odcepili na pot "Via Nord", ki je lepo označena le do sedla na južni strani Malega Nabojsa (1535m). Od tu naprej nam je deloma pomagal prevod opisa, ki ga je pod isto rubriko 26.8.2011 objavil Alessio. Tura je v zgornjem delu orientacijsko kar zahtevna. Je pa to tura za hribovske sladokusce

Včeraj na obisku pri gospodu Nabojsu. Sprejem je bil topel, ali bolje rečeno vroč. Zjutraj sem v Zajzeri čakal na konec nevihte in se na pot podal šele, ko se je prikazalo sonce, kar sem kasneje seveda obžaloval, saj sta vlaga in vročina, žabniško krnico spremenila v savno.
Vzpon mimo Pelarinija in po »cresta est«. Čudovita, nezavarovana in mestoma zelo zahtevna pot. Redkim markacijam je težko slediti. Sam sem večkrat zašel s poti, a sledenje grebenu in logičnim prehodom, me je spet privedla do markacij.
Na vrhu osvežujoč veter in lepi razgledi na cel ambient zahodnih Julijcev. Ker sem bil prikrajšan za jutranje poglede na okoliške gore, sem počakal večerno zarjo, katere žar spremeni obličja gora v balzam za dušo.
Ta dan sem bil edini »povzpetnik« na to lepo goro. Dve kavki na vrhu, trop gamsov, trije ruševci in skupinica treh »servus« gospodov pri koči. Sicer pa mir, mir,….mir in samota, še tišina je umolknila, tudi letala peljejo vsa čez vzhodne Julijce in doživetje gora je popolno.

Lepo,Pepč!
Bo treba pogledat ta zanimiv vrh...

Lepo,Pepč!
Bo treba pogledat ta zanimiv vrh...

Žabniška krnica s svojo veličastno gorsko kuliso je za najin okus eden najlepših in najočarljivejših kotičkov v (Zahodnih) Julijcih. Kdor enkrat pride sem, se vedno znova vrača… Edina malo »tečna« zadeva je hoja po cesti do spodnje postaje tovorne žičnice, ampak stopiš malo hitreje, pa prej mine . Se pa korak kar sam od sebe upočasni, ko se dvigneš nad gozdno mejo in oko uzre veličastna ostenja Divje koze, Male špice, Gamsove matere, Viša… Veliki Nabojs pa, kot da ni dovolj imeniten in ga velikani nočejo v svojo družbo, je od Viša in njegovih eminentnejših sosed ločen z Nabojsovo škrbino.

Ampak midva sva se včeraj povzpela prav nanj. Lepa gora je to. Pa ima eno veliko »smolo«, da je pač soseda 350 metrov višjega Viša in zato kar malo zapostavljena (tudi med hribi.net-ovci?). Ampak po krivici! Ker Nabojs ima prav vse, kar imajo veliki! Ima celo nekaj več, kot njegov ponosni sosed! Ima prelep pogled na mogočno Viševo steno, ki izvablja občudovanje in te ne pusti ravnodušnega…

Včeraj sva na tej poti doživela vse najlepše kar se doživeti da… prekrasno vreme, razkošne razglede, popolno samoto, samo gamsi so nama delali družbo… Ne spomnim se, kdaj sva jih nazadnje (če sploh že kdaj) srečala toliko…

Malce nižji je Nabojs od soseda Viša ki mu jemlje mero ampak tod okoli je vse tako lepo da je dostop nanj kljub temu čudovit. Sneg ne dela več problemov ne po klasičnem dostopu skozi Žabniško krnico, še manj po grebenski varianti. Koča je odprta, točijo laško . Celo GSM brez problemov lovi slovenske operaterje. Vode ob poti je več kot dovolj tako da kake posebne zaloge ni potrebno vlačiti s seboj . Pri dostopu iz Zajzere s strani bivaka Mazzeni je še obsežno in strmo snežišče tik pod sedlom.

Iz Zajzere po cesti, potem pa v desno na Via Nord. Pot se od opisa "svicr" -ja ni nič spremenila. Tudi v nadaljevanju je še vse tako kot je bilo. Najde se nekaj možicov, sicer pa se je treba sam znajti v širokem ostenju. V megli ne bo šlo. Zelena gamsja polica me je pripeljala na vzhodni greben, potem pa na vrh in nazaj v Žabniško krnico in mimo koče Pellarini v dolino.

Poročilo in slike včerajšnje lepe dogodivščine
http://primozgraheljsblog.blogspot.com/2014/09/v-iskanju-prehodov-na-veliki-nabojs-s.html

Včeraj po klasični poti mimo koče Pellarini na Veliki Nabojs.
Čudovit dan in dih jemajoči pogledi na prepadne stene
Pa več v fotografijah:
http://www.petersfoto.si/thumbnails.php?album=datebrowse&date=2014-09-29
http://www.petersfoto.si

Še tik pred sneženjem sem uspel opraviti vzpon na Nabojs, potem bo lahko bistveno težje.
Nad Zajzero je bilo megleno, kar pa me ni motilo. Tudi, če bi bil jasen dan, bi bil bolj ali manj v senci.
Do koče Pellarini je bila gaz, naprej nič več, ampak ni bilo težko. Sneg je bil sicer do pod Škrbine pod Nabojsom južen, višje pa suh na trdi podlagi. Veter, ki je občasno potegnil iznad Špranje ni bil posebej moteč.
Sestop sem opravil po poti vzpona.

ko vidim naslov Nabojs, potem drugi kot Igor ni mogel biti gor.
super tura! kralj zahodnih julijcev

srecno

super vzpon! čestitam!!!
čao

Pa sem mislil, da je kralj Z. Julijcev Montaž, V. Nabojs pa njegov kakšen tretji nečak. (S tem seveda ne podcenjujem zahtevnosti Igorjevega vzpona.)