Že nekaj časa naju je obletavala ideja, kako prehoditi Naborjetski greben od Valbrune do Dunje v enem kosu. Čakala sva na pravilno postavitev zvezd in te so nama zasijale na ravno pravšnji dan. Nastopila je ohladitev po dolgem vročinskem valu, napovedana je bila lepa sobota in tudi svetli del dneva je bil med daljšimi. Kako prav nama je to prišlo, sva izvedela šele ob zaključku ture
.
Na izhodišče v Ovčji vasi sva prišla ob čisto nehumani uri. Oprtala sva si težka nahrbtnika z ogromno zalogo vode in se ob tretji uri zjutraj podala na pot 607. Uvodna cesta do planine Rauna je bila ravno pravšnja za ogrevanje in medacijo v tišini noči. Ta naju je spremljala vse do planine, kjer so ptiči z glasnim žvrgolenjem naznanili prve zametke dneva. Višje na pobočjih naju je sonce že pridno grelo v hladnem jutru.
Poldašnja špica je prva v dolgem grebenu in tako zgodaj sva bila pričakovano sama. Kot zadnji se je v daljavi sramežljivo skrival Dunjski vrh, številne vmesne grape pa so se uspešno skrivale. Vse to sva že poznala od prejšnjih raziskovanj, zato sva približno vedela kaj naju čaka. Prvi počitek sva načrtovala na Dveh špicah, drugega na Dunjskem vrhu. S hitro hojo nisva želela pretiravati, da ne bi predčasno ostala brez baterij
. Na tako dolgi poti je bilo neznank kljub vsemu preveč.
S Poldašnje špice sva se spustila do bivaka Btg. Alpini Gemona in nadaljevala po poti 649. Prvi del grebena je izrazito visokogorski z veliko izpostavljenimi mesti. Tu je bila na prvem mestu varnost, čas pri tem sploh ni bil pomemben. Takega terena sva vajena, zato sva kljub temu dobro napredovala. Svoje so pripomogla še varovala, ki jih je na ključnih mestih dovolj. Okoli poldneva sva prisopihala na višjo od Dveh špic, kjer nama je zaslužena malica teknila kot že dolgo ne.
Drugi del grebena do planine Bieliga je nižji, a kljub temu nič manj lep kot prvi. Vseskozi poteka po položajih Gemonskega bataljona, po katerem ima pot 649 tudi ime. Vojaška pot je bila že pred leti očiščena navlake in dobro zavarovana v sitnih prehodih. Tukaj sva hodila bolj sproščeno in kilometri so hitro minevali. Kmalu sva bil na planini Bieliga, kjer se pot 649 tudi uradno zaključi. Tam sva s pomočjo aplikacije poiskala pot 601, saj kakšne smerne table ni bilo videti.
Prve oznake za 601 sva našla na vodnjaku pri pastirskih hišah in vzela pot pod noge za zadnji del grebena do Dunjskega vrha. Markacije nad planino so obnovljene, se pa v travi težko opazijo. Kmalu sva se priključila zaraščeni mulatjeri s starejšimi markacijami in ta naju je pripeljala na pobočja pod Lipnikom. Tam je beseda zaraščenost dobila drugo dimenzijo. Odlično speljane mulatjere so zarasle do neprepoznavnosti in le ozka gaz v visokih travah naju je zanesljivo vodila čez strma pobočja. Na Dunjskem vrhu sva bila ob pol petih popoldne in čas je bil za še eno malico in počitek. Ta je še kako prav prišel zaradi vsega kar je sledilo
.
Sestop v Dunjo po poti 602 je bil zgodba zase. To je tudi edini del, ki ga nisva poznala in morda je bilo celo bolje tako
. Na srečo sva imela GPS sled in opozorilo prijatelja, da morava obvezno sestopiti pri dnevu. Kmalu nama je bilo jasno zakaj. Vse skupaj je ena sama strmina. Markacij je izjemno malo in so le oporna točka vsake toliko časa. Poti v bistvu sploh ni, so bolj ugibanja kam naprej. Stopinja v travi tu, stopinja v travi tam, nekaj porezanih vej ruševja, morda celo markacija, celo delčki poti se najdejo, vmes pa večkrat čisto nič. Marsikje je bila GPS sled odločilna. Čeprav v takem terenu nikoli ni točna, je vsaj nakazala smer kjer morava iskati nadaljevanje. Spust so popestrili še prehodi preko strmih trav, kjer napake enostavno ni smelo biti. Vsi izteki so namreč globoko v prepadih. Tako sva se meter za metrom počasi spuščala vse do sedla Mincigos. Od tam naprej se je končno pojavila vidna, kolikor toliko uhojena stezica. Sledil je še dolg in strm spust v Dunjo, kjer sva ob 21. uri zaključila Naborjetsko dogodivščino.
Za zaključek … najbolj težaven del celotne poti je bil ravno zaključni del s spustom z Dunjskega vrha. Dolg je le 6 km, pri tem pa se je treba spustiti kar 1700 m višincev. Samo za ta del sva porabila 4 ure. Vse ostalo je gorniška poezija. Od Poldašnje špice do Dunajskega vrha je greben krasen, težavnost ravno pravšnja, tudi ljubitelji zgodovine imajo kaj videti. Več v fotozgodbi ...
Še nekaj podatkov iz Garmina :
Celotna prehojena dolžina: 29 km / višinci po poti: 3000 m