Ker sem zaradi lanske poškodbe kolena v rahlem hribovskem zaostanku, mi je prišla letošnja lepa jesen kot naročena.
Ob lanskem obisku Lope sem prvič ugledal današnji vrh in ga takoj dal na spisek želja.
Včeraj točno ob pol osmih zapustim parkirišče v Zadnji Trenti, kjer je bilo samo vozilo TNP in Darinkin avto. Slednjo čez kakšne pol ure dohitim, pokramljava o najinih ciljih in nadaljujem po listju, ki ga je bilo ponekod do 15cm in je bilo ob povratku kar moteče. Zaradi obilice le-tega je bila pot od odcepa za Mali kot težko sledljiva in grem nekajkrat po svoje. Ko sem zopet na njej, pomotoma zavijem v smeri Špička, namesto da bi nadaljeval naravnost. Ko uvidim zmoto se ne vračam, ampak grem za nosom proti moji gori, ki se je lepo odpirala. Pomotoma torej osvojim goro z juga, namesto planiranega vzhoda.
Vmes poskusim tudi bližnjico skozi ruševje, pa sem hitro obrnil, saj mi je bila lanska Lopa dobra šola. Pred začetkom vzpona sem naletel na krajši prag, ki ne preseže dvojke, sama plezarija na goro pa mogoče na dveh mestih.
Vreme na vrhu je bilo božansko. Neomejena vidljivost, avgustovska temperatura brez vetra, sem pa pogrešal kavke, pa najbrž po tako nizkih hribčkih sploh ne letajo
Tudi poleg zgoraj omenjene Darinke nisem videl žive duše. Sestopim po isti poti. Ker sem imel časa na pretek, sem imel v mislih še Špiček ali vsaj zavetišče, pa me je misel na hladno pivo pri Dani od tega odvrnila.