Nanos

Je bil kdo gor ta teden? Kakšne so razmere po Strmi, je pomrznjeno?

Jutro je bilo tako prijetno sončno, pogled na Nanos vabljiv. Čeprav je bilo videti malo snega, vseeno romajo v nahrbtnik dereze.
V Razdrtem temperatura krepko pod ničlo,-7 stopinj. Čez travnik pomrznjeno - mestoma zemlja, mestoma zbit sneg. Tako se nadaljuje tudi ponekod po stezi. A je strma pot v večini kopna. Višje ko grem, topleje postaja. Pri koči 1 stopinja nad ničlo. Ko pridem iz gozda, povleče rahel jugo, ki me osvežuje do vrha. Grem po Pleši, po kateri je le zmrznjena zemlja. Na vrhu malo snega, razgledi lepi.
Za sestop izberem položno pot, ker si želim pogleda na Očaka. Tudi položna je mestoma poledenela, a v večini kopna. Dereze ostanejo v nahrbtniku.

Velesa hvala za lepe fotke.Jutri tega lepega terena ne bom videl(gripa).LP.

ima kaj snega na nanosu?

Nanos je kopen, brez snega.

Kakšna je pot na Nanos? Sončna ali senčna ? Iščem primeren izlet za jutri, da čimbolj izkoristim sonce, ampak brez snega. Hvala.

Pot od Abrama do Vojkove koče super. Nobenega snega, vreme sončno z malo vetra...sobota 14.1.2012

V soboto, 21.1. vzpon na Nanos. Gor po strmi, nazaj po položni mimo cekvice sv.Hieronima. Na vrhu je pihalo, drugače pa je pot sončna in kopna. Spotoma še skok na razgledni vrh Grmado 1207m. Še nekaj slik:

Lepa turca, prejšnjo sredo smo šli gor zvečer - z Razdrtega.

Včeraj na vrhu Nanosa zimske razmere in pihala zelo močna burja,da smo komaj hodili in se borili z burjo,na vrh po strmi,nazaj po lažji, a pravih planincev ne ustavi nič kjer je volja tam je tudi pot pot brez snega,le na vrhu malo napihanega

Lepo hribovska, samo na Nanosu ponavadi redno piha.Jaz sem bila samo enkrat na vrhu, nekako pomladi, ko se niti travica ni premaknila. Očitno sem imela srečo. Kmalu nameravam spet gor, pa upam, da tudi takrat ne bo pihalo, ker vetra ne prenesem. Sicer pa pravih gornikov za dosego cilja to res ne sme motiti.
Lep pozdrav in še veliko užitkov na vrheh.

Odločam se med vzponom na Vremščico in na Nanos. Odločim se za Nanos, ker nudi več zavetja, kot Vremščica, ko se stopa po njeni prostranosti.
Na Razdrtem temperatura znosnih -7 stopinj in piha. Pa ne tako hudo, kot sem pričakovala. Med vzponom je slišati le burjo, ki igra svojo melodijo po vrhovih dreves. Sicer je ni bilo pretirano čutiti-še sleči sem morala eno plast. Po stezi le "sneženi puh". Dereze niso potrebne, gamaše tudi ne. Odločim se za vzpon po Pleši. Tik pod vrhom slišim, da burja nima "ta prave" moči. Stopim na vrh in ni mi bilo treba na vse štiri . Bilo je že huje. Nad Nanosom modrina, razgledi pa mrčasti. Vsega skupaj srečam kakšnih deset obiskovalcev.

Velesa!
Na sliki 4. je "ketna"! Prva zajla je precej niže. Manjka osnovni podatek - koča je bila odprta?

Ja, B2, res je - hvala za opozorilo! Pa naj bo pri prvi in edini ketni. Meni se ne zdi osnovni podatek ta, ali je koča odprta. Velikokrat niti ne grem v kočo. No, danes sem šla - bila je odprta in toplo je bilo v njej.

Vsekakor Velesa, se je dobro ogreti v prijetno ogreti koči - pri tako "prijaznem vremenu"! In vse lepote Nanosa bodo lepše!

Zjutraj je bila cesta proti Vipavi zaprta za tovorna vozila,seveda zaradi burje.Mi pa seveda gremo na Nanos pogledati to brezplačno energijo,ki jo nočejo koristno uporabiti,če izvzamemo sušenje pršutov.Gor gremo po strmi poti in v gozdu je bilo še kar prijetno,steza suha,prijazno sonce in seveda zvončki,ki so res lepi na tem delu naše domovine.Višje v skalovju se je že čutila burja,tako da smo hodili sklonjeni in se poprijeli za jeklene vrvi.Na vrhu pa seveda sneg,sicer ne za smuko,za otroško veselje pa dovolj.Koča je seveda med tednom zaprta,tako da prav dolgo nismo počivali.Termometer je kazal nič stopinj ob enajsti uri.Z razgledom pa nikakor danes človek ni mogel biti zadovoljen.Ob burji pa se nič ne vidi,res čudno.Po položnejši poti se vrnemo v Razdrto na izhodišče in za nami je prva malo bolj strma tura v letošnji pomladi.

Dopoldne(v nedeljo,25.3.2012) so se oblaki še vedno držali in kopičili nad vrhovi KSA, zato se na hitro odločimo za Nanos. Pa nam niti za hip ni bilo žal.
Parkirišče v Razdrtem je bilo kar polno, a se je vseeno našlo še nekaj prostora za nekaj jeklenih konjičkov. Startali smo dokaj pozno-malo čez 11h. Že po nekaj korakih smo vedeli, da bo spet kar precej obiska. Ah pa kaj, saj se ves folk kar porazgubi. Vzpeli smo se po strmejši poti, ki je seveda na nekaterih delih kar izpostavljena, tako da je potrebno nekajkrat pospraviti palice in se z rokami prijeti za kako skalo ali dve. Jz sem bila povsem prevzeta nad temi očarljivimi razgledi, ki se kar niso nehali vrstiti. Pomladno cvetje nas spremlja kar lep del poti, tako da je dalo vzponu še dodaten čar. Zadnji del nas je spremljal tudi veter, ki pa ni bil prav močen in mrzel...je prav pasalo, da je pregnalo malo tiste vročine. Potem pa koča...ob in v njej pa ogromno pohodnikov in svežega zraka željne obiskovalce in njihove pasje ljubljenčke(T 16°C). Pri koči se zadržimo 2,5h, ki sta kar hitro minile. Smo imeli zanimivo družbo ob sebi. Vračali smo se po položni poti mimo sv. Hieronima. Ustavimo se še pri čebelarju, ki je prodajal med, tudi rdeče barve---baje je dober za boljšo kri. Potem pa hitro do avta se preoblečt in na zasluženo pivo.
Skratka, zame je bil izlet spet fenomenalen. Le škoda, ker nisem videla še kakih naših najvišjih vršacev in morja. Za piko na i.
Hvala super družbi, z Majo vred. Podobnih in še daljših pohodov se že veselim.

Pogled na Nanos ni obetal sončenja na vrhu, na koncu pa se je izkazalo, da razen megle in orkana čisto na koncu ni bilo niti kapljice. Nekajkrat se je celo malo posmejalo sonce in pod črto, čisto prijetno. Pot malo mastna od dežja, koča na vrhu pa odprta, s ponudbo domače papice. Zanimivo, kako malo zelenja je še na Nanosu, na vrhu šele cvetijo zvončki. V kobinaciji s savno idealen dan, pa še ga ni konec.

Danes smo se z našim najmlajšim malo potepali po Nanosu ter se od Vojkove koče podali do najvišjega vrha - Suhi vrh 1313m ter nato še z avtom do Abrama na ogled medveda. Največ navdušenja je bilo nad bunkerjem tik pod vrhom.

Praznični dan sem izkoristila za obisk Nanosa; poln parking v Velikem Ubeljskem je dal slutiti, da bo kar nekaj gneče gori; res nas je bilo kar precej v obeh pristopih iz tega izhodišča, tako, da markacij sploh ni bilo treba gledati, ko si imel predhodnika skoraj tik pred sabo; sama sem se tokrat poskusila po strmi gor in naokrog na Grmado, pa po položni nazaj na izhodišče; na vrhu polno ljudi in štirinožnih prijateljev, »šajbe« v razgledih sicer ni bilo, ampak tudi morje se je dalo videti; pot je lepa, malce po skalah, malce zajl in skromnega poplezanja (za mojo korajžo), se pa kar vleče v zadnjem delu, po travnatem pobočju, ki mu ni videti konca; vetra na vrhu praktično ni bilo, nas je pa zadnje metre ob povratku malce dež pomladansko osvežil; res lep košček naše dežele; lp