Jaz pa menim tako: Dejan je, to je dejstvo, čudežno preživel. To je zgodba, ki je ne bo nikoli pozabil. Prav tako pa ne bo nikoli pozabil pomoči soljudi, gorskih reševalcev in vseh tam prisotnih. V nesreči se vidi, da smo ljudje na koncu dobri in da ne glede komu se nesreča zgodi, smo pripravljeni pomagati in vedno bomo. Menim, da je vsaj večina nas hribovcev takšna. Dejan je s svojimi pikrimi komentarji marskdaj koga od nas zbodel, zato je nekakšen kislo-sladek (ga ali ljubiš ali sovražiš, nekaj vmes ni) član tega portala, vendar bi bilo brez njegove aktivnosti tu gor bistveno manj aktivno in zanimivo. Mariskdaj sem mu zavidal kak vzpon in turo, me je pa velikokrat z njegovimi komentarji, ki so včasih bili celo ošabni, tudi zbodel, saj ni dal občutka, da ima nek čut do ostalih, manj "pogumnih hribovcev". Je pa v njegovem blogu jasno povedal in pokazal, da je tega čuta sposoben in da se zaveda, da brez pomoči reševalcev ne bi preživel. Je pa dejstvo, da je človek majhen v primerjavi z naravo in tega se moramo zavedati (in posledično prilagoditi cilj, ki mora vedno biti varen povratek v objem ljudi, ki nas imajo radi). Te pa ravno iz tega razloga moram opozoriti, Dejan, da ne slepi samega sebe. Tisti dan pač niso bili dobri pogoji v okolici Triglava. Pihalo je in vzponi so bili dokaj zahtevni. Tisti dan sem tudi sam bil v Julijcih in vem kako je bilo. To, da rečeš da so bili pogoji dobri, je pač laž. Veliko ljudi je pisalo, kako je pihalo in da se niso odločili za vzpon, še predno se je tebi to pripetilo. Nalij si čistega vina in se zamisli, na podlagi česa boš naslednjič ocenil ali je tura izvedljiva. Na podlagi svoje sposobnosti, ali na podlagi opreme in realnih razmer. Vsi radi beremo blog o tvojih podvigih, zato le glej da ga boš še dolgo pisal!
Želim ti vse dobro in čim več uspešnih tur! Pa pamet v roke, poleg cepina
LP,
Ben