roger, danes sem opravil turo Robanov kot - Ojstrica. Gre za zelo zahtevno turo. Ob normalnem tempu bi naj trajala 5 ur in 15 min, moj malo hitrejši tempo me je do vrha popeljal v malo manj kot štirih urah. Nikar je ne vzemi zlahka! Začne se z lahkotnim sprehodom do Robanove planine (malo manj kot ena ura), nato pa se bolj vzpne v gozdu in ko pot pripelje do stene, se začne "pekel". Sledi namreč slabih 1000 višinskih metrov izjemno strmega vzpona ob skalah s pomočjo neštetih varoval (jeklenice, klini...). Varovala so dobra, za varnost ob pametni hoji ni treba skrbeti, dopoldne je vzpon v tej grapi večinoma v senci. S hitrim tempom sem naredil napako, saj mi je na koncu zmanjkovalo moči za naskok na vrh. Treba si je vzeti čas in po potrebi nujno počivati. Ko pot pripelje na Moličko planino, strmina popusti in končno sledi nekoliko lažji vzpon. Pot nato pripelje do razpotja, kjer se lahko odločimo za dom na Korošici ali pa vrh Ojstrice. Strmina do Male Ojstrice ni huda, nato pa se spet začne strmo vzpenjati in zahteva dobro kondicijsko pripravljenost. Od Moličke planine naprej je seveda povsem izpostavljena soncu in vročini. Na vrhu sem poklepetal z mimoidočimi, nato pa sestopil proti Škarjam in Korošici. V Kocbekovem domu sem si napolnil zaloge pijače in krenil proti avtu. Sestop zahteva precej koncentracije in resnično previdno stopanje (na pesku drsi) in uporabo varoval. Moram povedat, da se je sestop precej "vlekel" in da sem komaj čakal ravnino. Nato sledi še povratek po cesti do izhodišča, kar pa je spet precej razvlečena zadeva.
Vzpon sem vzel kot trening (pripravljam se za večdnevni pohod), zato hitrejši tempo. Startal sem ob sedmih zjutraj, v avtu sem bil ponovno ob treh. Še enkrat, gre za naporno turo, ki zahteva dobro kondicijsko pripravljenost, veliko časa in dobro družbo. Zadnjih dveh danes žal nisem imel, zato tura žal ne bo ostala v najlepšem spominu.
Sicer snega gori ni več, povsod, predvsem na strmih delih, pa je treba pazit na kamenje, ki ga je zima pustila na poti. Hitro se zgodi kak zdrs.
Srečno