Sašo je že napisal, da je bilo lepo. Res je bilo in še več.
Že na poti do Lipševih vrat se je dogajalo. Parkirala sva pri Strevcu in se potem odločila za pot po avstrijski strani. Do tam, ko se pod vznožjem Olševe pot vrne nazaj do meje, je pot dobra. Je samo mokra pa saj je tam še ob suši mokro. Potem pa sva morala na našo stran, saj je po avstrijski veliko na novo podrtih dreves. Zgoraj na razpotju sva skrenila na pot za Lipševa vrata. Prek nje so še od prej in še na novo podrta drevesa, vendar je toliko očiščeno, da se da kar lepo hoditi. Seveda z nekaj dodatne zastonj telovadbe.
Med spuščanjem proti Vratam sva občudovala dva gamsa. Tudi kura ruševca se je dala videti. Sašo je bil nad Vrati fasciniran, saj jih je videl prvič.
Na poti na Obel kamen pa je mene potegnilo na greben, ki vije od Vrat gori na vrh. To ni samo en greben, ampak si jih veliko sledi eden za drugim in vsi so zaguljeno lepi. Poln novih vtisov, utrujen in slabo uro za Sašom sem prisopihal na vrh. Med počitkom sva si hitela izmenjavati vtise, ki jih ni bilo malo. Oba sva videla nekaj gamsov, jaz še ruševca. Med tem nama je na križu poziral krokar.
Sestop mimo Potočke zijalke in skok na razgledno Strevčevo peč pa je bila še pika na i lepi turi.
Pot na Strevčevo peč spodaj na vlaki malo otežuje par podrtih dreves, na strmini pa je vse ok.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez