To soboto sem izkoristil vreme pred deževno nedeljo in se zjutraj(malo pozno šele ob 9h) skozi Šoštanj in čez prelaz Sleme zapeljal na Koroško. Vso pot je bilo do vrha prelaza čemerno in rahlo je rosilo. Ko pa sem prišel na Koroško stran pa je bilo sicer oblačno a suho vreme pa tudi cesta do Črne je tam boljša. V Črni zavijem proti Podpeci in po t.i. 'avtocesti'
do Jakob. Kaj reči o cesti o kateri je v prejšnjih postih bilo veliko govora? Trenutno(september 2013) kolikor toliko prevozna, peljal sem se že po hujšem. Tudi ne vidim kake razlike če štartaš iz Črne ali Mežice saj se obe poti združita in šele potem se(vsaj iz Črne grede) začne bolj zoprn del.
No, ko komaj parkiram(ob 11:30 je bilo že kar avtomobilov) se odpravim do koče. Ko hodim do koče pa se skoraj razjasni, spodaj pa vidim meglo v dolini. Pri koči se usmerim na Malo Peco od koder je ravno sestopala velika skupina pohodnikov, bila je prireditev "Pravljični svet Kralja Matjaža na Peci" kot pozneje izvem na netu. Iz Male Pece se podam na sedlo kjer na križišču zavijem levo na plezalno pot. Vreme se je medtem zopet pooblačilo.
Sama plezalna pot je za naše razmere zelo dobro zavarovana, lahko bi celo rekli vzorno. Ni pa ne vem kako dolga. Kot ponavadi jo preplezam prosto s samovarovanjem na zajli. Bi pa jo ocenil kot za odtenek težjo od npr. Žrela na Storžič. Slednja malo več strmine doseže le tik pred izstopom na greben, tukaj pa sta vsaj dve daljši strmi mesti vzpona. Skala, kokr za Karavanke, kar dobra in tudi prilično razčlenjena.
Po koncu plezalnega dela se pot najprej še strmo vzpenja nato pa postaja vedno položnejša in pride na nekaj kar bi lahko rekli da je podobno nogometnemu igrišču
, kjer je tudi stičišče z lažjo potjo. Od tam je še kake 15 min. do vrha Pece(Kordeževa glava).
Na vrhu je, kot sem pričakoval že iz zapisov predhodnikov, kar pihalo tako da sem našel zavetje za skalo in pomalical. Potem sem nadaljeval do Knepsovega sedla. Bilo je tudi megleno a se je kar dobro videlo naprej vsaj markacije. Tabla, ki na vrhu Kordeževe glave označuje Knepsovo sedlo močnoooooooooo pretirava.
Do tam je max. 20 min. ne pa 45.
No, na Knepsovem sedlu se zaradi megle začnejo rahle orientacijske težave. Želim priti na Končnikov vrh, vem da je vsega kake 10 min. od sedla. Ena pot vodi v Koprivno, druga pa na avstrijski strani na Bistriško špico. Odločim se za našo nato pa po kakih 2-3 min. hoje urežem desno po brezpotju na vrh. Tu nekje mora biti. Bal sem se, da morda zaradi megle ne bi našel nazaj, hkrati pa vedel da se moram nekje srečati z avstrijsko potjo iz sedla. Pridem na vrh, kjer na skali piše Knieps. To bo verjetno to(res potem doma na netu izvem da je Knieps, avstrijsko ime za Končnikov vrh). Na sedlu ni bil nikjer označen.
Videti nisem imel česa pa jo kar mahnem po avstrijskih markacijah nazaj na sedlo in nazaj do Kordeževe glave. Smerokazi še posebej na avstrijski(1h) kot tudi na naši strani(45 min) spet pretiravajo. Vsega skupaj je sedaj morda pol ure ker gre nazaj pot malo bolj navzgor. Ni pa tudi ne vem kake strmine razen tik pred vrhom Kordeževe glave malo. Ko se ji bližam pa se začne spet jasniti in ko pridem nanj vidim kako na levi z oblakov kuka Uršlja gora pred sabo pa Raduho, Olševo in skrajno vzhodno stran glavnega grebena KSA z Ojstrico in Moličko pečjo. To pa je bilo skoraj vse. Dalj se ni videlo, tudi ne po grebenu in tudi ne na avstrijsko stran. Je pa še vedno pihalo. Nazaj do 'fuzbalplaca'
se spustim po nemarkiranem mejnem grebenu, ki pripelje nekoliko levo od križišča in se usmerimo po lažji poti nazaj proti koči.
Pri koči pa zavijem še proti votlini Kralja Matjaža, ki spi za svojo mizo(mimogrede, resnični Kralj Matjaž naj ne bi bil madžarski Matija Korvin -
http://www.youtube.com/watch?v=qFlvmF2hKaQ ) nato pa po nemarkirani poti mimo Male Pece pridem spet do koče. Tam si privoščim pir in klobaso. Zraven mene se igrajo razposajeni otroci, čeprav jih je oskrbnica mirila me njihovo vpitje sploh ni motilo, bolj me je motilo razgrajanje 'velikih otrok' s harmoniko v sosednjem prostoru.
Njih ni nihče miril!
Potem se napotim nazaj do avta, zapeljem nazaj skozi meglo, v Črni še na sladoled in preko Slemena spet nazaj domov. Vreme je bilo na Koroški strani vseskozi suho, kot rečeno se je celo na trenutke zjasnilo. No, ko pridem nazaj na šoštanjsko stran prelaza me spet pričaka rahlo rosenje...