Na Peco nisem nikoli prav resno pomislila
. Od povsod v razgledih tako daleč tam na obzorju, niti njena višina nad 2000 m me ni posebno privlačila. Ampak nekaj sem pa vedela zagotovo, da če bom že šla kdaj tja gor, bo pa to sigurno v zimskem času
. Se mi je vtisnila v spomin ena prekrasna zimska fotografija z njenega vrha (mislim, da je bila iz enega vodnika) in me občasno prešinila na misel, da bi bilo pa enkrat le dobro preverit, če je gor res lahko tako lepo.
Pa sem to preverila v soboto, na prelep sončen dan, ko so bili razgledi čisti in brezmejni in so jih v daljavi omejili le zasneženi avstrijski vršaci. Grintovci, Julijci, greben Košute, Golte... vse je na obzorju, niti ne tako daleč. Posebno me je navdušil tudi pogled na bližnjo Uršljo goro, ki je s Pece še prav posebno privlačna. Pa bližnja vrhova z istega pogorja Končnikov vrh in Bistriška špica sta tudi vlekla poglede nase, špica še prav posebno
.
Sva delala krožno turo in če bi se odločala še enkrat, bi temu načrtu še enkrat pritrdila. Gor od Rudnika v Topli, dol pa mimo Doma na Peci. Seveda brez obiska votline Kralja Matjaža ni šlo, buditi ga pa nisva hotela, se nama je že mudilo v dolino, saj je dan še vedno kratek, vožnja nazaj pa dolga, okoli 2 ure in pol z našega konca.
Ampak je vredno se zapeljati tudi v ta konec, sva napravila že načrt za obisk drugih vrhov, Bistriške špice in bližnjega Končnikovega vrha
.
Da je bil v soboto dan pohoda, pa tudi ni motilo, saj sva večji del poti hodila povsem sama, le vrh je bilo potrebno deliti tudi z drugimi.