Sicer je pristop na Planjavo prek Zelenic lepo opisan v gorniškem vodniku (Andrej Stritar - 111 izletov po slovenskih gorah), a zakaj ne.
Je pa ta 'pot' tamkaj ocenjena kot ZELO ZAHTEVNO BREZPOTJE, tako da ...
V Repov kot se zlahka pride po uhojeni stezi, ki se začne v Klinu (rdeča puščica za markacijo na Kamniško sedlo). Tu uberemo spodnjo stezico (prek podrtega debla), ter se po njej brez težav dvigamo, vseskozi po levem bregu doline. Do tolmunov stezica naposled povede čez odprto skalno pobočje, kjer korak sledi nekaj ukrivljenim klinom (bolj malo v pomoč, izpostavljeno zdrsu). Prekrasen 'bazenček' uzremo po le nekajmetrskem spustu v drčo (v desno), s steze med ruševjem. Po široki poti v redkem gozdu v okljukih nadaljujemo navzgor. Kmalu dosežemo izjemno razgledno gruščnato sleme, na katerem še vedno stoji osamljen in vidno ožgan viharnik (nekoč je tukaj gorelo). ŠE PRED NJIM se desno odcepi stezica, ki pelje na Srebrno sedlo (kjer je prav kmalu na kratko že treba poplezati)! Mi pa se s tega slemena zazremo v markanten spodmol, ki nas res povsem blizu kar sam potegne vase. A pozor! Višje v pobočju, pod stenami, se kaže še eden, mimo katerega pa nikar! Torej, po gruščnatem razu slemenca pod podolgovat spodmol, na koncu katerega je vidno obžagano rušje. Za njim po neizrazito širokem žlebu na kratko navzgor, kjer se nam v levo med rušjem kmalu nakaže nekaj stezici podobnega. Nad nami bolšči tisti ogromen spodmol (ali bolje votlina), mi pa jo mahnemo prečno čez trave sprva v levo, nato pa ob ruševju kmalu navzgor (zahtevno, strmo) pod manjše stene, kjer nas pričaka odrasel macesen! Vodoravno za njim pa še eden! Prečenje mimo drugega je tudi tehnično najtežji del celotne 'poti' (zelo izpostavljeno, a dobri oprimki in stopi, kratko). Za 'vogalom' nas pozdravi prisrčen možic. Se pa da to izpostavljeno mesto tudi obiti. Za prvim macesnom se po zagruščeni grapi lagodno spustimo, a ne prav daleč! Za koncem prve stene se moramo takoj v desno zopet povzpeti v strm, travnati žleb (zelo zahtevno), v katerega lepše pridemo z vodoravnim prečenjem mimo tistega drugega (osamljenega) macesna ... Po tem izrazitem žlebu le še naravnost navzgor (strmo, vidno shojeno, zagotovo od gamsov) na trave med rušjem, za katerim stopimo na odprto melišče. In svet se odpre (Zelenice) ...
Od tu pa do vrha Planjave lahko ves čas hodimo brez večjih težav, za meliščem prek bolj ali manj strmih trav, iščoč najlažjih prehodov. Je pa tudi Sukalnik nadvse vabljivo blizu ...
Pristop čez Srebrno sedlo pa je tehnično težji, a orientacijsko lažji (kot že piše v vodniku).
P.s. Še enkrat. Le za v brezpotju izurjene!
zmp2, GPS sled? Hm, zaenkrat sem še hudo staromoden, a čas ...
Pa srečno, kjerkoli že.
