Poezije

Če sem komu polepšal dan me veseli, sem pa prepričan, da nam bi vsem bolj polepšal dan razgled s kakega dvatisočaka, pa je že tako, da nas velikokrat obveznost čaka ali pa nam to prepreči deževna kaplja.

Najino jutro

"Draga vstani, greva na planino,
tja gori najine ljubezni domovino,
med vse nama drage cvetice,
gozdove, travnike in skalne možice."

Že stojim pred športno omaro,
nahrbtnik polnim kot za stavo,
ob njegovi vsebini tiho se jezim,
saj na rame ga jaz dobim.

Draga nareže malo slanine,
brez nje ni pravega doživetja planine,
saj obema s kruhom dobro tekne,
predno se človek v travo zlekne.

Za pijačo bom že jaz poskrbel,
pri studencu "zlatoroga" bom zajel.
Že skoraj k avtu sva zavila,
ko sem ugotovil, da sva palce pozabila.

Vrnem se v stanovanje,
tudi najinega mucka domovanje.
Sedaj se končno odpraviva,
da prihajajoče jutro pozdraviva.

@otiv...hvala za tako čudovite pesnitve

@slavi0902 z veseljem

Vito, znaš nasmejati ... krasno si spesnil

@Scabiosa solze smeha so zdravilo,meni pa še služi kot "črnilo"

Na Roblek

V Dragi proti Robleku sva krenila,
po cesti za avti se potila.
Na Planinci so naju krave pozdravile,
na požirek mleka vabile.

Draga mi pravi:
"Kaj smešnega se spomni v tvoji glavi,
da se bom smejala,
če že ne zaplesala."

"Že vem česa bi bila vesela,
da v nahrbtniku mojem bi sedela,
jaz pa sopihal bi kot lokomotiva,
tista,na trda goriva."

"Ne,rada bi sedla na tvoja kolena,
čeprav so suha kot polena."
"Nič jih ne kritiziraj preveč,
meni so taka čisto všeč."

Od srca sva se nasmejala,
čeprav nama je megla nagajala.
Zagrabila poleno sva ob poti
in z njim nadaljevala proti koči.

Še imata kondicijo.

Navdihujeta ...

iz tvojih pesmi,prav veje ljubezen in spoštovanje do partnerja....kar tako naprej,prav veselje te je brati

Jalovec

Sonce zjutraj vstane,
pogled na Jalovec me prevzame.
Njegove stene zažarijo,
spomini v preteklost mi zbežijo.

Na vesela otroška leta,
iz Tamarja na Sleme hodila nas je cela četa.
Takrat še nisem poznal njegovega pomena,
ljubezni gora bremena.

To vse pozneje sem spoznal
med obiski gora v gornika se koval.
V mladosti trikrat sem na vrhu stal,
na njega vzpone vedno spoštoval.

Jalovec ni prvak višine,
je zmagovalec srčne veličine,
zato imamo vsi do njega spoštovanje,
za pravega gornika, svetopisemsko branje.

hvala za pesem o Jalovcu,meni najlepša in najljubša gora v Sloveniji

Spomini

Potoček igrivo žubori,
preko kamnov v dolino hiti.
Pri njem živali žejo gasijo,
rožice okolico njegovo krasijo.

Tu z očkom naredili smo prvi mlin,
ki v mislih vrti se za spomin.
Tudi piščalke nam je izdelal,
vsak s svojo naokrog je letal.

V hribe vsi smo radi hodili,
včasih tudi kak vlak zamudili.
Več nas je bilo otrok pri hiši,
velikokrat smo se šli mačke in miši.

Lepi so ti spomini na otroštvo,
ko vedno nas je bilo za celo moštvo.
Seveda z vsemi sorodniki skupaj,
ki vsi na žalost niso več med nami "tukaj."

Moja Raduha

Jaz ji rečem kar moja ljubica,
za mene prava gorska pravljica,
toliko lepega mi je podarila,
tegobe življenja, srčne rane blažila.

V zimi ali poleti,prijetni so ti izleti,
posebno kadar mecesni z zlato barvo so odeti.
Sneg ne odvrne me od nje obiska,
še posebno kadar v duši me stiska.

Njenega cvetja srčno sem vesel,
na njenem vrhu vedno rad sem posedel,
užival v razgledih po bližnjih vrhovih,
ki odnesli so me kakor bil bi na valovih.

Gore nam vedno nudijo nekaj lepega,
da v svojem srcu počutimo se bogatega.

Jesenski barvni opus se končuje,
v gorah siva barva zopet prevladuje.

A toplo sonce še nas razveseli,
čeprav na nebu že bolj nizko sedi.

Ob prihodu zime pa zopet veselje,
saj v njej našli bomo skrite želje.

Ojstrica

Nad biserno dolino dviga se kraljica,
vrh nje počutim se kakor ptica.
Vse naokrog vidijo se znani vrhovi,
daleč tam spodaj Savinje bregovi.

Z radostjo zagrizem v njene se strmine,
zaželim si da njen greben ne mine,
ki vodi me vse od Male Ojstrice,
do vrha te gorske lepotice.

Kadar vzpon začel sem v dolini,
me sonce je pozdravilo v Škrbini.
Vse naprej pa pravi gorski užitek,
da na vrhu plačal bi zapitek.

Vse to seveda v času cvetja,
ko človek ne potrebuje zavetja.
V zimi pa jo samo opazujem
v belino odeto občudujem.

O ti presneta megla,
pojdi tja od koder si prišla.
Zdaj te imamo pa že dosti,
še posebno mi na morosti.

V gorah seveda je vse drugače,
sonce toplo sije brez plače.
Kdor uspel je priti nad meglo,
našel veliko je energije za telo.

Tudi midva sva bila deležna sonca,
ki pa te dni je kar hitrega konca.
Zato je treba kar zgodaj začeti,
če želimo na vrhu gore posedeti.

Midva

Kaj bi rada vam povedala,
da na sončku sva posedala
in uživala sto na uro,
malicala pečeno kuro,
seveda tako bolj mlado,
da po grlu navzdol gre rado.

Rada imava hribe,
draga tudi ocvrte ribe,
saj ob morju ima svoje korenine,
moje sežejo pod Stolove ravnine.
Morje ali gore vse ima svoj čar,
uživanje njih lepoto nama je dar.

Zato vedno sva dobre volje,
ko zagledava gore ali morje.
Gorsko cvetje polepša nama turo,
občudovanje le tega vzame kako uro,
tako, da vedno dan prehitro mine,
kar ne moreva reči za najine spomine.

@otiv,legenda,hvala ti,da sem se na tole prvo januarsko megleno jutro le malce
"pošlihtal"s tvojimi verzi,pravkar že
odhajava iskati sonce!

@cico, verzi so majčkeno darilce vsem in še v najinem imenu podarita nasmešek soncu.
Srečno!