Poldanovec

Eden od predlogov za ljubitelje "manj znanih poti":
Na tistem najvišjem delu - par 100 m dokaj ravno - preden se cesta začne spuščati navzdol v kotanjo pod Poldanovcem, je na levi strani manjši "travnik" in levo naprej zaraščen kolovoz. Če temu kolovozu sledimo, nas najprej ravno in potem desno navzdol pripelje nazaj na cesto. Ko se naprej iz ceste (markirano) povzpnemo na grebenšek, ki vodi proti poldanovcu, že malo naprej po grebenčku kmalu opazimo lepo vidno stezico, ki se levo spušča navzdol proti Trebuši. Tej stezi se da lepo slediti - ne gre pa v dolino, ampak vse okoli Poldanovca. Ko smo že mimo (vzhodno) od vrha nad nami se steza razcepi: levo proti dolini, desno (po tej gremo) pa nas po gozdičku pripelje na vzhodno stran Poldanovca. Še malo "prosto po Pre..." v desno in pridemo do steze, ki nas popelje na vrh. Opozorilo: primerno le za tiste, ki radi lomastijo po vsakršnem terenu, zaradi izpostavljenosti in nevzdrževane steze pa odsvetujem v mokrem ali snegu.

Igorf, ne zameri, malce te bom dopolnil, čeprav s tvojim opisom krožne poti ni nič narobe, le možni odcepi so nekoliko sporno obdelani.

Namreč, potka, za katero omenjaš, da se po prečenju grebenčka spušča navzdol proti Trebuši (praviš, da ne gre v dolino!?), se ob Poldanovški grapi tudi zares spusti v Trebušo in globoko spodaj, pod kmetijo Na Gradu, doseže trebuški asfalt. Vi ste na višini okrog 970 m dosegli prečno stezo (in se po njej usmerili proti vzhodu), ki po izohipsi preči govška pobočja (gledano z zahoda) od Pleha sem, pod Stanovim robom, Poldanovcem in se izide (če ne zvijete navzgor vzhodno za Poldanovcem, kot kažejo tvoje črte; lahko tudi še kasneje - vzhodneje) povsem na drugi strani na cesto pri gozdarski koči (bolj je znana kot Anina koča) ob Smrekovi dragi.

Ko zapišeš, da se vzhodno pod Poldanovcem steza razcepi (kar drži!) in da se levi krak (nadaljevanje po izohipsi) usmeri proti dolini, to verjetno le ugibaš!? Desni krak oz. odcep navzgor, ki ste ga uporabili, pa res pripelje na rob planote, vzhodno od Poldanovca.

Kakorkoli, tvoje opozorilo o previdnosti v mokrem ali snegu je še kako na mestu. Tudi izkušenim priporočam cepin!

Kakšna GPS sled bi rešila vse dileme...

Šodrovec, hvala.
Jaz sem imel namen ravno najti pot do doline, pa tega odcepa dol nisem opazil (zgleda, da sem ga spregledal). Naslednjič poskusim ponovno in ni vrag da je ne zadanem. Pa enkrat tudi nadaljevanje proti Smrekovi dragi (v začetku septembra je bila polna borovnic).
Še vprašanje: a pridemo po tej poti potem do tule (sliki)?
- Za GPS smo pa nekatere generacije že malo mimo - še za zadeve kot PC, USB, GSM, ipd., škripa .

Igorf, s "škripajočo" generacijo ni nič narobe. Je žlahtna!

Sam načelno, čeprav brezupnao, zavračam uporabo GPS sledi. Dokler se bo le dalo bom zagovarjal uporabo "ostankov" človeških čutil. No, v tako strmem in gozdnatem svetu, kakršen je tam pod Poldanovcem, tudi ta tehnologija (zaenkrat še) ne daje zadovoljivih rezultatov.

Odgovor. Drži, ravno k tistim smerokazom in k čudovitemu prostorčku za počitek te bo potka dostavila (pravzaprav v zadnjem delu makadamska cesta - mimo kmetije).
Namig. Če boš spet prišel z vrha dol in iskal nadaljevanje v dolino, potem lociraj točko, ko stopiš na prečno pot. Tam le še kratko po njej v desno in potem zagledaš odcep v levo dol (jasno, pred prečenjem prve - Poldanovške grape). Nižje bodi pozoren, ker se na enem mestu (po vzponu ob jeklenici - zanimivo, sestopaš, pa vzpon) pot za kratko izgubi. Morda bi vendarle veljalo raziskovanje zastaviti iz Trebuše navzgor.

Ooooo. Poznavalec Smrekove drage. Redkost. Upam, da so ti borovnice teknile ... tisti medved, ki je tam doma, te pa očitno ni motil?!

Lp

P.s. Sicer pa, kar nekaj o Poldanovcu in poteh okrog njega dobiš na forumu PZS, kjer pa žal ne deluje iskalnik in se je pač potrebno potruditi z ročnim iskanjem. Pa saj verjetno preveč niti nočeš vedeti?!

Borovnice so bile dobre (čeprav že precej obrane). Tiste "borovničke" v koči pod Golakom pa so še boljše (še zlasti tiste, ki jih je imel stari Jože, ko je še skrbel za kočo). Tistega medota na tabli med S.drago in ledeno jamo pa se taki dedci ne bojimo. Sedaj me pa že pošteno srbijo pete.

Haha, vrag si ga vedi ali je pred tabo borovničke obiral medo ali pač kdo, ki ti jih bo primerno "utopljene" postregel v Iztokovi koči. To zadnje ti privoščim - na zdravje! Če boš pa zares še kaj brusil pete tam pod Poldanovcem, se pa priporočam za novice s terena. Srečno!

Nedelja, 6.12., gremo na obisk našega Poldanovca. Toda po grapi v Trebušo se mi ne ljubi, ker so tam zgoraj prelepi razgledi. (Kako gre že tista pravljica o lisici in sladkem grozdju?... "SAJ JE KISLO!"
Seveda ob 15-20 cm novega snega si ne upam po grapi dol, saj so strma pobočja že zalita in steza zakrita. Toda, ker je jutranji sneg tako lepo puhast in suh, se odločim, da le grem po tisti stezi ki po strmih severnih pobočjih Češevnika preči od Stanovega roba do grebenčka pod Poldanovcem. Takoj za odcepom od ceste Lokve-Lazna, za rampo, krenem levo po gozdni cesti do konca, kjer je večja okrogla jasa s kovinsko lovsko prežo. Tu je tudi markacija in oznaka za Poldanovec (sicer edina...). Takoj nekaj korakov naprej pridem do grebenčka in desno po stezi v smeri Poldanovca. Sneg je lep suh, nič ne drsi in hoja je pravi užitek. (Vseeno treba vedeti da je steza zelo izpostavljena in pobočja strma. V mokrem in snegu neizkušenim to pot toplo odsvetujem.) In ob 8,30 sem že na vrhu. Kaj sedaj, saj je še prezgodaj za povratek. Pogledi sežejo vse od Krna do Kamniških in se ustavijo na najvišjem hribu proti jugovzhodu. Tisti grebenček, ki pelje nanj s severne strani zgleda tako vabljiv, pa tam tudi še nisem bil. Karta pravi da sliši na ime V.Bukovec (1445m). Spustim se na drugo stran Poldanovca, po kolovozu prispem di večjega kolovoza in se po njem obrnem v levo. Stalno po njem navzgor (pri odcepih vedno po najstrmejšem) me pripelje do lepe manjše vrtače porasle s smrekami. Levo okoli nje in pridem do tistega grebenčka. Po grebenu pa naravnost desno gor, celo steza se čuti. Ko prispem malo levo na greben pod vrhom direktno desno po grebenu na vrh s kar nekaj borbe po vejah. Na vrhu se odpre lep pogled na Golak. Z vrha nadaljujem v isti smeri naprej (proti zahodu), toda po slabi uri hoje teren s strmimi grapami ne obeta preveč, zato se vrnem nazaj skoraj do vrha in se po neizrazirem grebenu stalno v smeri malo desno od Poldanovca po lepo prehodnem terenu spustim dol. Toda kaj ko me nekje na polovici premami lepa prečna steza, in v levo zavijem po njej. Lepo se tudi vidi da bo pot krožno obšla vsa severna pobočja in me krožno okoli doline pod Poldanovcem pripeljala do ceste. Steza se počasi spremeni v lepo gozdno cesto, ki me pripelje do sedelca, kjer zavije levo proti jugu, desno pa se odcepi slabši kolovoz v željeni smeri. Že od daleč je bil lepo opazen in sedaj ko sem na njem vidim zakaj: ves kolovoz je poraščen z grmičevjem, kot bi ga nekdo na gosto posejal, tako da je prebijanje čezenj prav zabavno. Ko prispem nižje do smerokevaga gozda se pot sčisti in me lepo dostavi do ceste, ki pripelje v dolino pod Poldanovcem (pri tisti tabli kjer je orisana pot okoli vrtače). Od tu grem levo po cesti gor do izravnave, desno na kolovoz ki pripelje do spodnje ceste in ob prvem večjem ovinku v desno (kjer je na steni piščica za Poldanovec) naravnost na grebenček do steze proti Stanovemu robu. Toda steza ni več tisto kar je bila zjutraj! Pretopli dan je sneg zmehčal in ojužil, po strmih pobočjih se je kar plazilo in spodaj je strašilo mokro listje. Kaj narediti v tem perimeru? Varianta A(pametnejša): se vrniti nazaj in po cesti vse okoli do izhodišča. Toda ta je nekoliko dolga in nezanimiva, po 8-ih urah gaženja in lomastenja pa tudi nisem ravno še razpoložen za dolge sprehode. Zato uberem varianto B, ki izgleda nekako takole: 1.Ozreš se okoli sebe, če te kdo ne vidi (kaj bi rekli ljudje...). 2.Iz nahrbtmika izvlečeš cepin in ga pripneš na roko proti strmini (čeprav dobro veš da v takih razmerah bore malo pomaga), v drugo roko pa prosto primeš palico. 3.Še enkrat preveriš če te kdo ne vidi in previdno odkorakaš naprej po sistemu "zaporednega koraka" (zadnjo nogo dvigneš šele, ko je prednja noga trndo na tleh). In slabo uro pred mrakom prispeš do izhodišča.
Rekapitulacija: 3 ure hoje za telo in 6 ur lomastenja za dušo. Seštevek: čudovito.
Spomladi ko sneg skopni, pa pivo pri Skoku (čez grapo) ne zbeži.

Dan nazaj z užitkom preberem to objavo ... potem skrivnostno izgine ... zdaj je spet tu v vsej svoji trnovskogozdni-brezpotni veličini. Čestitke za vzpon na vrh, na katerega meni dostopni zemljevidi ne nakazujejo nobene stezice (blizu so, na sam vrh pa ne vodi nobena)! To, da še nisi bil gor, ti rad vejamem - koliko neki jih je pa pravzaprav že bilo?

Varianto B, v treh točkah, si prekrasno opisal! Kar nekaj nas je že pogledalo takole spod čela okoli sebe ... Iz pobalinske navade (Kaj če bi me zdaj mama videla?!), a brez pravih možnosti, da bi nas v tistem trenutku divjina zares lahko presenetila s še kakšnim človeškim bitjem sorodnih nagibov.

Mimogrede (izven teme), ker si na vrhu VB stal ravno med dvema dragama, Mojsko (si obkrožil) in Smrekovo ... Tudi Smrekovo se da obkrožiti. Južno poteka cesta (Mala Lazna - Mrzla Rupa), severno pa kolovoz (odcep s ceste nedaleč od Anine koče), ki je na SV podaljšan v stezo. Ta je na koncu zaraščena, na cesto pa se izide točno pri tabli krajinskega parka Zgornja Idrijca.

Res, s karto si tod okoli glede poti malo pomagaš. Še tiste ki so vrisane pa v večini primerov ne ustrezajo stanju v naravi. Preseneča me, da ni nikjer vrisana ta cesta po kateri sem se vračal in njeno nadaljevanje v lepo mulatjero ki S nedaleč pod vrhom VB preči proti JV in se povzpne prav na sedelce Z od vrha in se spusti na drugo stran proti J. Tako za cesto kot mulatjero se vidi, da sta stari in lepo grajeni (mulatjera je žez grape celo lepo podzidana, kot tiste iz 1.vojne, ki so jih gradili vojaki). Enkrat ob priliki bomo preverili tudi to (verjetno gre z zgornje strani do S.Drage...). No, ampak saj ravno v tem je čar brezpotij in neoznačenih poti!

No, zgleda, da tam ne bom več lazila sama, me prav veseli, stezic je še ogromno in prav vse bomo našli, kajne. Trnovski gozd je poln kamijonskih cest, tudi precej starih, ki so namejene bolj ali manj intenzivnemu izkoriščanju gozda, zato precej trdno narejene. Tako tudi ta, na katero si naletel (igorf)ob povratku iz VB že nekaj časa ni bila v uporabi. Pripelje pa na cesto Hudo polje - Škrbina - Anina koča - Mala Lazna, kar se na zemljevidu lepo vidi. Anina koča je pikica pri nadm. višini 1234, kjer se začen tudi pot obkrožitve Smrekove drage, ali pa obkrožitve VB in Poldanovca. Za vsak slučaj, če vas noč kdaj prehiti na tem koncu, si pa bil ob bivaku: v trikotniku med cesto in tvojim zaraščenim kolovozom je velik votli javor.Kdaj pa bomo nadaljevali iz Stanovega roba proti severovzhodu: Stadorju, Kobilci in prevalu Drnulk?

Hvala za namig.
Seveda bomo še nadaljevali in še kaj odkrili. (Moja nona je vedno dejala: "Je več dnevov kot klobas!". Čeprav smo precej dnevov že "ponucali", pa bi jih vendar moralo ostati še kar nekaj.)
Edino ne vem kje je preval Drnulk: je to preval med Stadorjem in Kobilico, ali tisti ki ga za Kobilico prečka stara vojaška cesta Čepovan/Dol-Trebuša, ali kje drugje?

Anka, izgleda, da nas občasno nekaj vendarle lazi po bolj ali manj samotnih vrhovih, grebenih, grapah, vrtačah, stezicah, vlakah, kolovozih, cestah Trnovskega gozda ... Naključno najti se na istem mestu ob istem času je pa res izjemna redkost. Enostavno razložljivo: območje je za nedomačina oddaljeno, hkrati pa neverjetno obsežno in razgibano nagubano, pa večinoma gozdnato in slabše razgledno. Skratka, za večino nezanimivo!

Pravzaprav sem hotel pozdraviti tvojo idejo (je že spravljena v malho) - že nekajkrat so mi oči begale v tisto smer. No par stezic, ki vodijo dol v Trebušo z grebena med Stanovim robom in Sovrobom (vzhodno od doma na Lazni) sem preprobal (ena, pravzaprav kolovoz je dol V Laze nad Trebušo celo markiran).

Pravzaprav pa nič ne vem o prehodnosti grebena od Sovroba do prevala Drnulk (čezenj pripelje "cesta" iz Trebuše, pod njim je ob pravem času najti množice jegličev) niti o morebitnem razgledu s Stadorja ali Kobilice. Sem se pa danes spomnil, da so mi v Trebuši domačini nekoč pravili, da obstaja (je obstajala) tudi steza, ki prileze iz Podkobilce (oz. prav iz Trebuše) gor čez preval med Stadorjem in Kobilico.

Lep je občutek, da je še kdo zagledan v ta skrivnostni konček. Na Drnulku (kot je že šodrovec napisal) se cesta med Kobilco in Čepovanskimi Vršemi prevali v Čepovansko dolino. Pot iz Podkobilce je romarska pot na Sv. Goro, a žal je ta del meni še popolna neznanka, sklepam pa, da je teh poti med Lazami in cesto na Drnulk bilo še več.

Še izven naslovne teme (a blizu nje).
Ko je bila omenjena romarsko pot, sem razmišljal, kje neki sem o tem že prebral. Zdaj vem - PV 2007 (Terpin) - tudi njegovi informatorji so bili domačini. Pri njih, če(tudi) so žlahtnejšega letnika, so stezice čez Govce še varno spravljene v mladostnih spominih. Njih bomo še povprašali in spet izpadli malce čudaški.

Na začetku zime, po obilnejših padavinah in vremenski napovedi »hladneje bo in večinoma suho...«, verjetno marsikdo od nas pomisli na kar nekaj vsem znanih in pogosto obiskanih ciljev, kot npr.: Ratitovec, Kobla, Rožca, Lipanca z bližnjimi sosedi, ipd. Sama lepo zveneča imena, pa še ko se znancem pohvališ kje si bil, več ali manj vedo ali si vsaj predstavljajo kje to je.

Toda, kako je že pripovedoval Močilar enkrat v nedeljo popoldne v lipovi senci na klopi:
»Bilo je pozimi in sneg je ležal krog in krog. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov soli; kar mu naproti prižvenketa lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan prime brž kobilico in tovor ž njo pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl.
Cesar, ki mu je bil menda možak všeč, dalje pravi: "Anti veš, kako se taki reči streže. Kaj pa, da si konjiča tako lahko prestavil? Res nima dosti mesa; pa ima vsaj kosti."
Krpan se malo zareži in pravi: "Vem, da imajo vaši konji več mesa; pa vendar ne dam svoje KOBILICE za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod, upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še dalj, če je treba.«

Avto pustim na Lazni pri koncu asfalta. In tu že prvo nepričakovano presenečenje: o snegu ne duha ne sluha. Tam gori visoko so temni oblaki, toda vidljivost je odolična, mraz pa tak, da so že po povezanih vezalkah na čevljih prsti skoraj boleči. Urno stopim čez travnik naravnost proti steni, ki krasi južni rob Stadorja. In tu že drugo presenečenje: le kje so vse tiste skale, škraplje, vrtače, grmičevja, ki se bohoti tam okoli Poldanovca? Saj lep čist bukov gozd z lepo (že prelepo / sprehajaško) postlanim listjem spominja prej na kak gorenjski hribček kot pa na trnovsko-gozdno divjino. Tla so tako zamrznjena, da je hoja po listju kot po tepihu. In en-dva-tri sem na vrhu. Pogledam proti Poldanovcu, ki je skoraj zavit v oblake, Stanov rob in Češevik pa sta oblečena v ivje in nadaljujem naprej proti severu. Toda na drugi strani po slemenu navzdol je pa že druga pesem. Greben se zoži, desno strme stene v Trebušo, levo proti Čepovanu pa bukov gozd in listje spoštovanja vrednega nagiba. Toda ker je teren zamrznjen gre po listju zelo lepo, noga se ugrezne, toda nič zdrsne. Paziti treba le, da ne stopimo na čisto (zemlja, korenine, mah), ker tu je pa trdo kot beton. Če bi bil sneg, si tukaj ne bu upal. Kar se tiče orientacije pa itak ni kaj dodati: samo po slemenu vse do Kobilice in enako nazaj. Le tam kjer se prav po robu ne da, se umikamo proti gozdu. Malo pred sedlom med Stadorjem in Kobilico pridem na lepo gozdno pot ki nekaj korakov naprej pripelje na sedlo. In tukaj gre res preko iz Trebuše v Čepovan lepa široka steza, skoraj kolovoz, za katerega se vidi da že dolgo ni več v uporabi (»za romarje«). Od daleč je izgledalo, da je greben Kobilice gosto poraščen z bukoim gozdom in smrekami, tako da sem bil že pripravljen na »lomastenje«. Toda postreže mi s tretjim presenečenjem: saj niso smreke, ampak borovci, teren pa lep čist in po njem lepo vidna stezica. Par korakov naprej in že četrto presenečenje: markacija. Čisto prava knafelčeva markacija na kamnu. Najprej pomislim da imam od mraza in vetra privide, toda ko se približam vidim da je res. Le kdo je tu markiral? Ah, saj ni, ta kamen je slučajno priletel sem iz Otlice takrat, ko se je pri Lokavcu hudič spodtaknil in z rogom treščil v rob ter izklesal Otliško okno. Shojena potka (podobna tisti iz Vrtovina na Kucelj) me hitro privede na Kobilico, kjer me pričaka še peto presenečenje: lepa nova skrinjica, v njej pa lična vpisna knjiga in žig. Vsa pohvala pridnim ljudem... . Od Kobilice naprej sem hitreje kot bi mislil po udobnem širokem in položnem slemenu na prevalu Drnulk. Potipam cesto in se obrnem nazaj. Povratek je lažji, saj so navzgor strmine na Stador dosti lažje prehodne.
Ker ob povratku nazaj (kakor tudi prej) neke velike gužve ni, sem kar tiho in si mislim: le kam gre tista komaj vidna stezica, ki se pred J steno Stadorja spušča proti Terbuši? Le kje pride na pot steza, ki čez preval med Stadorjem in Kobilico gre proti Trebuši? Le kam pelje malo naprej od sedla stezica, ki se desno odcepi žez V pobočja Kobilice? In kar malo podvomim v tisto trditev moje none o dnevih in klobasah.

Čestitke! Haha, mi pa tako presneto pametni ...

Super, narejeno, cela pot prehojena in nam bo lažje. Na starih zemljevidih je vrisana pot na to sedlo od Podkobilce. Z iskalikom Terpin se v PV ogrmono najde, sploh za nadaljevaje proti SV (bolj enostaven del, tudi za zimsek razmere) do Skopice: Čepovanske Vrše!

Vspon je bil narejen 8.2.2010.Z eno besedo super. Snega veeeeliko
Pot pa lepo zgažena.

Danes ni bilo o kakšni gazi na Poldanovec ne duha, ne sluha. Prebijati sem se morala sama. S smučmi je šlo seveda bistveno lazje kot peš.Zaradi hudega vrtinčenja snega (pihalo je kot za stavo) sem raje obrnila. Pred Mojsko drago sem zavila proti Turškemu klancu, kjer je pihalo bistveno manj, smuči pa so mi lepo tekle ob tekaški progi, ki so jo potegnili skozi gozd. Lepa popoldanska tura.