Za nedeljo je padla odločitev, da se podamo v precej nepoznano grapo Poličanko, ki je bila že nekaj časa v planu. Mi je pa postajalo njeno ime vse lepše zveneče in vse bolj domače
. Pravi kraj za predpisano izolacijo, kjer ne srečaš nikogar, slišiš pa le šumenje vode in petje ptic. No, videli smo le enega gamsa, ki pa mu ni bilo za druženje z nami. Grapa ni bila tako mračna, kot sem pričakovala, lepo se je bleščalo sonce v njenih vodah, preko zgornjih slapov se je potegnila tudi mavrica in čarobnost trenutka je bila popolna
.
Presenetila me je tudi urejenost grape, kot bi nekdo odstranil navlako vej, ali pa se je narava očistila sama
.
Krenili smo ob mirnem, spokojnem potoku, a to lahko prestopanje vode potoka ni trajalo prav dolgo, teren se je začel dvigovati in pustolovščina se je pričela
. Uporabiti je bilo potrebno kar vse spretnosti in moči, da si lahko premagoval vse prepreke in ovire za napredovanje. Misli, kaj se lahko zgodi, če mi spodrsne in bi čofnila v vodo, sem se sproti upirala, čeprav sem v rukzaku tovorila rezervne cunje prav za ta slučaj. Veliko tveganih prestopov, pa strmih dvigovanj po bregovih, pa vlečenja za veje in korenine nam ni bilo prihranjenega, roke so grabile, kar so pač dosegle
, noge pa lovile ravnotežje po drsnem terenu. Klini so v veliko pomoč, prusiki pa za orientacijo, ne za varovanje. No, čeprav moram priznati, da sem se včasih naskrivaj tudi povlekla z njihovo pomočjo
.
V grapi si polno zaposlen, zahtevnost terena zahteva preudarnost in moči, lepote slapov izvabljajo občudovanje. Delali smo krožno turo in to je bilo tisto, kar me je navdihovalo že od vsega začetka. Iz grape smo se dvignili na greben Na Lipju, kjer smo lovili poglede proti vasi Bukovo, in nad njo zrli v zasnežene Peči, ki so se v nedeljo bleščale v soncu. Spust smo pa opravili po čarobni Kozarski grapi, kjer so me najbolj pritegnila korita, v katere se voda izlije in za nekaj časa skrije očem. In ko priteče spet na dan, se čudiš in strmiš. Prekrasna voda in podlaga prav tako. Mahovja ob poti tudi kar nekaj.
Tura, ki pušča svoj vtis še dolgo potem, ko je zaključena. Misli se mi vedno znova vračajo v grapo, na njeno zahtevnost in lepote, pa na zmagoslavje, ki ga občutiš, ko jo premagaš. Moram pa priznati, da bi mi šlo brez pomoči svoje druščine na nekaterih ključnih mestih, dosti slabše. Vesela sem bila tudi, da sem ostala suha, da so rezervna oblačila ostala neuporabljena; pokvarjena frizura, umazane hlače in zapackani rokavi pa turi le dodajo vrednost
.