Kljub dokaj visokim temperaturam tudi v gorah, smo se v nedeljo podali na pot stoletnice z vrnitvijo po poti Saškega kralja.
Parkiramo par km naprej od Rabeljskega jezera. Po poti št 625 se hitro povzpnemo do koče Brunner, potem pa naprej proti zgornji krnici Belega potoka, kjer stoji bivak Gorizia.
Krnica v kateri stoji bivak s svojo depandanso je neverjetno lepa
. Obdana z Visoko Belo špico, Rabeljsko Krniško špico, Trbiško Krniško špico itd ... Sonce je ravno pokukalo izza Lepe glave in napolnilo krnico s čudovitimi jutranjimi barvami.
Po melišču smo se povzpeli na sedlo Zgornja škrbina Belega potoka ob vznožju Visoke bele špice. Dva Slovenca sta bila že v steni, pravzaprav v grapi, ki velja za pristop na Veliko Belo špico. Pred njim sta po isti smeri pristop opravila dva kozoroga.
Mi pa smo se tu usmerili proti zahodu, saj se tu prične "Pot stoletnice". Gre za krajšo ferato, ki ima en malo težji del, sicer pa se pot nenehno nekoliko dviga in spušča pod Rabeljsko Krniško špico in Malo Belo špico. Oba vrhova sta tudi dosegljiva.
Ob koncu ferate je celo predor, ki je speljan pod Rabeljsko Krniško špico. Tu obvezno potrebujemo svetilko, sicer je pot skozi predor nemogoča.
Iz predora smo stopili na samo Krniško škrbino. Sem bi tudi lahko prišli direktno od bivaka Gorizia, mi pa smo se spustili na drugo stran proti koči Corsi.
Tam smo seveda pogasili žejo (imajo tudi laško pivo)
in se potem odpravili še pod bližnjo previsno steno, kjer ponavadi teče voda. Tokrat je iz stene le kapljalo.
Pot v dolino smo potem začinili še s potjo Saškega kralja. Pot se na višini dobrih 1400m odcepi proti koči Brunner. Ime "Pot Saškega kralja" je obljubljalo vsekakor precej romantike, katere pa v prvi polovici ni bilo ravno veliko. Gre namreč samo za spuščanje in potem za lezenje ven iz posutih, gruščnatih, spolzkih grap. Pot je sicer opremljena s kar nekaj železja, a kakšne lepote razen lepih bistrih potočkov ni.
V drugem delu se pot vendarle unese, položi in počasi dviga proti koči Brunner. Ta del poti je vsekakor lepši.
Pri koči Bruner smo se pošteno osvežili v koritu za kočo. Potem pa smo še nahranili nekaj miši, ki se niso prav nič bale.
Po pol ure smo prišli nazaj do avta.
Pot stoletnice vsekakor priporočam, pot Saškega kralja (posebno prvi del)nekoliko manj.
Slike pa so tukaj:
http://www.petersfoto.si