Včeraj, ko sva še v temi s parkirišča Blato krenila proti Krestenici, so bili poleg najinega, parkirani le 3-4 avtomobili. Šla sva po lovski in kar nekajkrat sva se morala ustaviti in premisliti kam naprej. Pot je razrita od spravila lesa in občasno zelo težko sledljiva, tudi zaradi odpadlega listja, ki še otežuje sledljivost in orientacijo. Lažje je sledljiva šele po kake pol ure hoje. Pomagala sva si z opisom poti, ki sva ga imela pri sebi pa tudi občasni možici, ki so prišli zelo prav. Sprva naju je spremljal ropot motorjev mehanizacije gozdarjev, kasneje pa en sam mir in ko prideva do Krstenice, z eno besedo, poezija. Posamični zlatorumeno obarvani macesni so se kar lesketali v soju jutranjega sonca. Na planini sva za nekaj časa obstala in občudovala mir in tišino v jutru, ki je napovedovalo krasen dan. Kmalu odrineva proti najinemu cilju. Za zadnjimi hiškami na planini, z leve ujameva lepo vidno široko pot, ki se najprej nekoliko spusti v dolino, nato pa ne preveč naporno dviga pod ostenjem Jezerskega Stoga na desni ter s pogledom na Ograde na levi. Pri koritu na planini Na Jezerih sprva zgrešiva in se pričneva dvigovat po poti proti Jezerskermu Stogu, a še pravočasno dojameva, da je treba ujeti majhno dolinico bolj levo pod ostenjem Adama. Tam nadaljujeva nekaj časa v stilu gori-doli, nato pa prispeva v zatrep doline, kjer pot zavije v desno in je v nadaljevanju malo težje sledljiva, a ne predstavlja večje težave. Tukaj srečava lovca, ki naju kar nekoliko presenetita, saj nisva pričakovala, da bova koga srečala. Eden nama svetuje naj ubereva slabo vidno pot pod Prevalskim Stogom in ga osvojiva z desne. Ko mu omeniva Adama in Evo pa pove, da ta sploh ne obstajata, saj naj bi bil to bogsigavedi od koga novodobni izum. Adam in Eva naj bi bili po njegovem mnenju dve skali oz. dva balvana, velika kake tri metre ena zraven druge, nekje na poti proti Jezerskemu Stogu.
Posloviva se in kakih pet minut pod Prevalskim Stogom res zavijeva v desno, kjer v razdrapanem svetu osvojiva najprej novodobnega prepadnega Adama in nato še kosmato Evo. S te nadaljujeva po grebenu in po nekaj minutah osvojiva še Prevalski Stog. Tukaj si vzameva nekaj več časa za počitek in tuhtava kako nazaj. Ker nama je lovec prej svetoval naj po sestopu s Prevalskega Stoga po markirani poti nadaljujeva proti Lazovškemu prevalu, to tudi storiva. Vreme je bilo lepo, temperatura za ta čas skoraj neverjetno visoka in po slabi uri hoje prispeva do Lazovškega prevala. Sledil je nekoliko siten spust proti planini V Lazu. Tudi tukaj si vzameva dobre pol ure za občudovanje še vedno vse zelene, z zlatimi macesni obdane pravljične dolinice. Vode je tukaj še vedno dovolj. V plastenko dotočiva vodo in kar nekako težko nama je bilo zapustiti ta idilični kraj. Srečava tri ljudi, a glede na to, da so na eni hiški popravljali streho je dalo slutiti, da je v bližini še kdo. Ubrala sva pot direktno proti izhodišču. Občasno je bila pot kljub markacijam težko sledljiva. Gozdarji, cestarji in še kdo delajo »cesto« ali nekaj njej podobnega, ne vem točno kam. Če se prav spomnim mi je gozdar rekel, da proti planini pri jezeru. Tukaj je bila ena sama agonija in sicer, markacije so bile redke in čeprav sem tod že hodil, se mi je zdelo vse drugače, saj je bilo veliko dreves pospravljenih, s tem pa verjetno tudi kaka markacija. Treba se je bilo orientirati logično in kočno najdeva markaciji, ki sta dali vedeti, da sva na pravi poti. Prebijanje je bilo dobesedno blatno, saj je bilo treba prečiti vlako, na kateri je bilo toliko blata, da se mi je pogreznil skoraj ves gojzar. Kakšna sva kasneje prišla do avta verjetno ni potrebno posebej pisati. Skratka, od tod do avta, zadnjih cca 20 minut en sam drek. Ko prispeva do parkirišča, je bilo to že do zadnjega mesta polno pleha. Za celi krog sva porabila ravno osem ur. Sem bova vsekakor še prišla in verjetno že kmalu.