Še nekaj besed o poteku poti. Zjutraj okrog 9.00 ure, ko pridem na Vršič vidim, da je kar nekaj avtov, večinoma tujcev. Smer grem po Kopiščerjevi poti na Prisank. Že na začetku poti je vzpon skoraj navpičen in marsikomu požene strah v kosti, višje pot postane lažja. Tu se že vidi, da je september, več vlage, mokre skale, zgodaj zjutraj bi bilo vrjetno vse mokro. Malo višje pred zahtevnim delom me za trenutek zavede ena potka a se kasneje vrnem na pravo pot, markacije so v slabem stanju, zbledele in je potrebno gledat v naprej, kje gre pot, drugače se lahko znajde na napačnem nevarnem mestu. Samovarovalnega kompleta nisem imel a ga kljub temu zelo priporčam, na določenih mestih je varovanje skoraj nujno. Ta pot je sigurno najtežja od vseh. Hanzova je do vrha, ta pot pa se priključi grebenski. Ko se nahajam pred najtežjim navpičnim delom, malo še počakam na predhodnike, potem pa ˝gas˝, malo so me sicer postrani gledal, zakaj nimam sam.kompleta, sami so ga imeli, prijazni Avstrijci/Nemci so se mi umikal. Višje pot postane lažja, nekaj lažjega plezanja in kaj kmalu pridem do mesta kjer se odpre pogled na okno. Med vzponom v oknu je mal nerodno, ker so skale mokre a do vrha okna ni bilo daleč, še zadnji plezalni del in sem izven Kopiščarjeve poti. Nadaljujem po grebenski, ki pa ni tko zelo težka, kot Kopiščarjeva, Hanzova ali Jubilejna. So mesta, ki so zračna, a o tej poti kakšnih posebnih besed nimam, razen o Južni. Pod vrhom se nahaja na kupe šodra, skalovja in od te množice pohodnikov sigurno kdo sproži in leti dol, kar pa zna bit zelo nevarno, zato vseeno se mi zdi Grebenska najboljša za povzpet se na Prisank a je malo težja. Na vrhu nič posebnega, pol megla, pol jasina, tokrat samo okol 5-8 pohodnikov, vpisna nova, malo pihljalo, je bilo pa kljub temu vseeno že mrzlo. Zato ne pozabit na rokavice, kapo in dobro jakno. Počitek, po počitku grem proti Jubilejni, zanimiva pot, tu in sem zračno in kr mal adrenalinsko na trenutke Okno II je res ogromno, nekaj snega, nato pa naprej po Jubilejni, tisti del navpični pod oknom, malo nižje srečam dva. Fanta je zgleda blo strah, punca ga je pa čakala, oba imela samovarovanje. Sledil je še povratek na Vršič, to mi je še vedno všeč, potke, visoka trava, rušje, mir, razgledi, ostenje skal. Kljub septembru pa je še vedno bilo kar vroče, tisti zadnji del, ki se povzpne je mal sitn a kaj ko je tako lepo tam, da kar pozabiš. Še kakšne pol ure in sem na Vršiču.
Album:
https://picasaweb.google.com/114400986607884783562/PrisankKopiscarjevaInJubilejnaPot