Včeraj se se spet odpravim na malo daljši sprehod. Tradicionalnega pohoda na Raduho nisem hotel zamuditi. Dejansko je beseda 'pohod' skoraj odveč, saj ni več te množičnosti, kot je bila pred desetletji, pa še vremenska napoved je bila slaba. V Lučah parkiram malo po osmi uri, namesto napovedanega dežja, me celo pot do koče na Loki spremljajo blagi sončni žarki. Celo pot nisem videl žive duše, na cestnem delu me prehiti en avto, ob povratku pa še tega ni bilo.
V skoraj prazni koči čajčkam in se preoblečem, nadenem gamaše in zagazim v zelo zahteven teren proti Raduhi. Tu pa srečam kar nekaj skupin pohodnikov, izmenjujejo se megla, sneženje in babje jezenje. Na vrhu je precej hladneje, iz ruzaka romata še trak in vetrovka. Ob povratku v kočo zaužijem super pasulj, malce poškilim, če bi komu prisedel v ato, pa so bili vsi prisotni še daleč od slovesa od prijetne koče.
Mislim, da je bilo na vrhu skupno med 50 in 60 pohodnikov, iz Luč pa sem bil bržčas edini.