Razor

Meni je zgledalo, da grejo bolj ko ne kar po grebenu gor. Je pa res, da jih nisem dosti opazoval, kot smo bili približno enako hitri in smo nekako istočasno prišli na vrh.
Mogoče se bo pa kdo oglasil pa kej povedal.

v ponedeljek na Razorju. Tura: Vrata-Bivak 4 (Češka ambasada)-Križ-Kriški podi-Razor-Pogačnikov dom-Sovatna-Vrata. Vreme brez oblačka cel dan, seveda so bile tudi izjeme - Dolkova špica in Škrlatica, ki sta bile dve uri ovite v oblak. Razgledi zelo lepi. Vročina samo prvi del poti na Bivak 4, potem pa kar znosno tudi na Sedlo Planja ni bilo posebej vroče. Na Razorju nekaj časa sam na vrhu, potem nekaj obiska. Potem pa na Pogačnika, ki je bil dobro obiskan in naprej na Sovatno, kjer me je pričakal kozorog na paši, dol v dolino pa me je spremljal gams.

Danes krožna tura: Vršič - Razor - Planja - Pogačnikov dom - Zadnjica - povratek na Vršič z avtobusom iz Trente. Z vršiške strani zjutraj ni bilo obiskovalcev, veliko pa s Križkih podov. Še skok na Planjo. Bil je res čudovit dan, idealen za planinarjenje.

Ja mi smo šli kontra...mogoče smo se kje srečal...je pa tale kratka na razor res čudovita.

Štartava v Vratih in čez sovatno na Kriške pode, kjer si privoščima daljši počitek in potem naprej na glavni cilj Razor. Po osvojenem vrhu se počasi vrnema do Pogačnikovega doma na Kriških podih, kjer prenočima in danes preko Križa 2410m in ćez Stenarska vratca ter napraj po melišču v dolino, kjer se priklopima poti, ki pelje iz Škrlatice.

Dolina Vrata je bilo najine izhodišče za vzpon do Pogačnikovega doma na Kriških podih, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Še v trdi temi sva se odpravila najprej do bivaka na Rušju, in od tam na manj znan vrh - Gubno. Ker je bil to edini vrh naokoli obsijan s soncem, sva si privoščila malo daljšo pavzo. Potem sva se povzpela še na Križ, ki je od lepem vremenu čudovit razglednik. Sledil je spust do Pogačnikovega doma na Kriških podih, kjer sva se okrepčala. Popoldan se je vreme popolnoma pokvarilo, zato sva zaključila z vzponi in se kaj kmalu odpravila spat. Naslednji dan sva zgodaj zjutraj krenila proti Razorju, in tik pod vrhom pričakala sončni vzhod. Razgledi so bili izjemni. Ob sestopanju sva se odločila, da se povzpneva še na Planjo, ki je soseda Razorju. Sledil je spust do najinega prenočišča, in vzpon še na Bovški Gamsovec, nato pa čez Luknjo do izhodišča - Vrata.

Fotografije : http://matevzlavric.blogspot.si/2016/09/razor-2601-m-krusljivi-vrh-v-osrcju.html

Lp, Matevž

Matevž, tvoje fotografije nikoli ne razočarajo. Spet ena lepa pošiljka, osončeni Razor pa me spominja na Ayers Rock v daljni Avstraliji. Zadetek v polno! Super. Še na mnogo lepih gora vama želim!

Bravo, Matevž! Vse tvoje fotografije veže ne le znanje ampak tudi ljubezen do gora in narave.
Nadaljuj in osrečuj!

Prekrasne slike - kao i uvijek!!

Hvala vam

Lani septembra na Razor, obljubljeno poročilo:

https://simsoneblog.wordpress.com/razor/

Prekrasne fotografije Matevz. Najlepse poglede najdemo v hribih.

Pot pričnem na 29. ovinku ceste na Vršič, potem pa najprej na Kranjsko planino in naprej do stika z markirano potjo Vršič-Kriški podi. Nadaljujem malo gor, pa spet dol in tako naprej do Mlinarice, ki je še povsem kopna. V steni Razorja vidim nekaj "smrkljev" in upam, da ne bo preveč steklenega ledu na sami poti. Če bi bilo prenevarno, bom seveda obrnil.

Pred vstopom v steno se ustrezno opremim. Sprva komaj kaj snega, potem pa odseki povsem kopni, derez ne snemam, ampak previdno naprej. Velika pristopna rama je prav tako na pol kopna, potem pa se prične sneg, trd, pomrznjen, odličen za dereze in za cepina. Seveda tudi piha, ampak še v mejah znosnega. Ko pridem na sedlo pod Razor, pa se odpre pogled naravnost na Triglav, pa tudi veter je tukaj kar nekam poniknil. Grem gor proti, vendar za začetek samo do jame, ki je več kot primerna za kratek počitek in okrepčilo.

Potem popikam skozi lepo grapco na sedelce, prečim v levo pod skalne podore. Zavarovani del me ne mika, grem v okviru stare poti in se povzpnem na vrh.

Sestopim po poti vzpona.

V dobri veri, da sta lastnika palic pred dnevi sestopila v drugo dolino, sem za ledenim slapom pobral palice. Lastnika naj se javita na ZS.

Danes Zadnjica - Razor - Vršič.
Pot je v celoti kopna, dvema snežiščema proti Vršiču se da izognit, so pa markacije v smeri Mlinarice že zelo zbledele.
Glede na prejšnje dni, pa so bili danes prekrasni razgledi.
Zgleda, da je zadnji detajl poti na vrh, tudi zmanjšal obisk vrha.

Četrtek 12.7. z Zadnjice na Razor. Prekrasno, potrebna pa velika previdnost. Leti dol kot za šalo.

Včeraj sem obiskal Razor prvič odkar je nadelana nova pot nanj.
Zavarovani del pod vrhom zelo spominja na vstopni del poti čez steno Male Rinke v Turskem žlebu. SVK je priporočljiv, nekateri tudi brez, a vseeno...
Pri povratku še na Planjo in Križ in mimo štirke v dolino.
Obiska teh koncev kar nekaj, predvsem tujcev ( beri Čehov ).
Lp

S starejšim sinom sva v torek šla iz Vrat čez Sovatno na Kriške pode spat, včeraj pa na Razor ter po isti poti nazaj v Vrata.
V Sovatni je popoldan prijetna senca, tako da sva pri vzponu in spustu bila večinoma v senci.
O zadnjih petih minutah plezalnega dela sva se že doma pogovorila, tako da sem na vrh šel sam, saj menim, da je ta del najtežji detajl na SPP in da za otroke, ki ne trenirajo ravno plezanja, manjkajo kakšne tri skobe, da bi lahko normalno prišli na vrh in seveda tudi z njega.
Drugače pa je od mojega obiska prejšnji mesec bilo okrog 300 novih vpisov, včeraj do poldneva 5, tako da tukaj pa res ni gneče.
Preživela sva dva lepa dneva v osrčju naših gora, naš desetlenik pa je dodal dva nova žiga v svojo zbirko SPP, še tri ...

Čestitke obema, še posebej mlademu planincu...

Zadnjič sem bil na Razorju sigurno že deset let nazaj,tako,da še nisem videl tistega obvoda z jeklenicami tik pod vrhom na levi strani vrha.Z Vrat smo šli prek Sovatne.Po počitku v Pogačnikovem domu na Kriških podih pa proti Razorju. To je dolga tura.Že do doma imaš skoraj štiri ure v nogah. Do vrha Razorja pa je še dve ure. Kar nekaj časa tolčeš zoprna melišča. Stare jeklenice sem že poznal od prej. Nikoli nisem zaznal tiste kraške jame pod vrhom. Ven je prav prijetno hladno pihljalo. Kolega je celo malo poplezal navzol in prinesel led. Nato pa ob levem robu rjavega melišča-tu je polno zemlje- navzgor. Kmalu te rdeče črte usmerijo na levo stran in kar naenkrat priplezaš do varovane poti. Tu pa se za običajne planince pojavi problem . Plezanje prek jeklenic je izredno zahtevno.Obvezna je varovalna oprema. Ta mini ferata sicer ni dolga-je pa zahtevna. Čelade smo si tako nadeli že pri domu. Priporočljive so še plezalne rokovice.Vmes je en previsen detalj,kjer se malo nagneš navzven, nato imaš kmalu preklop jeklenic, kjer moraš imeti dolg korak in dolge roke.Na vrhu ti je pa poplačan ves trud. Včeraj je bil razgled fenomenalen. Vse vrhove enaokoli si imel na dosegu roke.Nato pa sledi spust po jeklenicah navzdol, ki je še bolj siten kot vzpenjaje navzgor. Neizkušenim priporočam varovanje in vodstvo izkušenih.Po mojem marsikdo vrha zaradi tega jeklenega vložka pod vrhom ne vidi.

Velkavrh...Kar realno zapisano, kot si dejal, za običajne planince.
Še prigoda od lani. Ko sem prišel do vstopa v tisti plezalni del na koncu, so si štirje pred mano še pripravljali pasove in so me spustili naprej. Na vrhu sem bil tričetrt ure, pa ni nihče od tistih spodaj prišel na vrh...očitno so se obrnili.