Rjavina

Zvončnica, zakaj rada hodim v hribe?
- gor je prelepo,
- z naporom odpade vsa dolinska negativna energija in z lahkoto očistim telo in dušo od vseh dolinskih hinavščin, plehkosti, sprenevedanj ...,
- ker v hribih še nisem srečala zoprnega človeka, mogoče malce drugačnega, ampak taki smo tako ali tako vsi.

To me napolni s čisto energijo za cel teden, da lažje preživim in prediham to pizdarijo (se opravičujem grdemu govorjenju, ampak tako je), ki se dogaja v mojem poslovnem življenju, delam namreč v gradbeništvu.

In tista tvoja, bomo skupaj nekaj pojedli, pa si ven potegnila makarone, se mi je vsedla v srce.

Ni dvoma, da se bomo še kdaj videli.

lp, Saša

Hm...stanovski kolega na koncu tega posta paše samo še amen!!!

Jessss, Saša

Pod Zg.Krmo sem zavil na lovsko pot in nato malo višje v strmo grapo,kjer so mi gamsi uprizorili šolo plezanja.Višje sem se spet priključil lovski poti in zavil v dolino ki vodi proti Pršivcu.Malo pred koncem pa je treba slediti možice in zaviti levo na pot,ki pripelje do ostankov aviona.Od tu naprej sem šel kar naravnost po melišču do prečke pod steno in pod njo prečil na streho Rjavine in po njej do vrha.Danes zimska oprema ni bila potrebna.Nazaj sem šel po isti poti,le nižje sem šel mimo lovske koče.

PFranci...lepa tura in čudovite slike.Razgledi fenomenalni....

Še vprašanje,kakšen foto aparat imaš?

Imam DSLR Pentax K200d.Me pa že mika,da bi počasi zamenjal,ker je že nekaj dal skozi.

V soboto, 29.6. do Staničevega doma po Tominškovi iz vrat..pred vstopom v plezalni del je potrebno prečiti snežišče, tako da je potreben cepin. Nadaljevali na Rjavino ter pred povratkom na izhodišče še skočili na Begunjski vrh. Vmes pa se še okrepčali pri ta novi oskrbnici v Staničevem domu. Zelo okusno in prave planisnke porcije Hvala oskrbinci. Kljub temu, da se še privajata na novo okolje imata skoraj vse pod nadzorom po okoliških hribih
Sestopila sva čez Prag, kjer je potrebno prečiti 3 snežišča, kjer tudi priporočava cepin.. Srečno in varno.
http://www.pespoti.si/dnevnik_poglej_pot.php?id=2097

Včeraj iz Kota na Rjavino po plezalni. V plezalnem delu, na eni prečki, je še zalita grapa, ki sva jo obšla po zgornjem delu, je pa potreben vsaj cepin. Nadaljevala sva pod Ržjo na Kredarico. Ta del je ves v snegu in kasneje sva ugotovila, da sta nad potjo še dve opasti, zato tudi na Staničevi priporočajo spodni pristop na Kradarico.Iz Kredarice še na Triglav, potem pa po zimski poti pod Kredarico prečila nazaj do Staničeve(odličen jabolčni štrudel) in nazaj na izhodišče v dolino Kot. cesta v Kot je ok. Lep dan, samo nekaj malega dežja. zgoraj pa je še dosti snega.

Lepe turce delate, čestitam vsem

Hvala enako

odlično izkoriščen dan dopusta....
vsem želim odlično planinsko sezono
Lp A

V soboto bi radi opravili pot Vrata - Staničev dom (po Tominškovi) - Rjavina (čez Dovška vratca). Zanima me, ali je pot prehodna brez zimske opreme.

Poglejte malo pod razmere za na Triglav..do nedavnega je bila grapa pred vstopom v plezalni del še zalita s snegom, tako da je tu potreben cepin. Naprej do Staničevega doma in na Rjavino čez Dovška vratca pa zimska oprema ni več potrebna.
Lp

Pozdravljeni,
je bil kdo v kratkem po plezalni na Rjavino, je še kje potrebna zimska oprema?

Bila včeraj, snega ni več.

Ker nam jo je lansko leto zagodel sneg in smo tako morali preložiti plezalno pot na Rjavino, je v nedeljo le napočil dan D. V zgodnjih jutranjih urah jo že mahnemo iz Kota proti Rjavini. Sonček je že zjutraj prijetno grel, a nas je po poti hladil veter, ki je kar pošteno pihal. Pri debelem kamnu si privoščimo krajši počitek, malce napolnimo naše želodčke, da bo dovolj energije za v steno in kmalu naše klobučke in palice zamenjajo čelada in varovalni komplet. In že smo pod steno, v katero stopim z veliko mero spoštovanja do te mogočne gore. Dobro nam je šlo in od rok kot tudi od nog... kljub temu, da je sonce že močno pripekalo, nisem vedela, ali mi je vroče od sonca ali od adrenalina..
Po uspešno preplezanem prvem delu, se sprehodimo mimo dveh naravnih oken.. eden nudi pogled samo v globino, skozi drugega pa čudovit pogled na Škrlatico. Že tako so bili razgledi s poti prečudoviti. Čaka nas še spust po klinih in še malce sprehoda čez greben in že smo na vrhu. Prava mera veselja in sreče, razgledi z vrha pa kar božajo dušo. Vračali smo se po grebenski proti Staničevi koči, a do koče nismo šli, smo kar prej zavili nazaj proti dolini. In kasneje se to izkazalo za zelo dobro odločitev, saj je sonce neusmiljeno pripekalo, veter pa je izginil neznano kam..., verjetno je med tem nekdo zaprl okna... . Pot v dolino pa se je še kako vlekla, ni in ni bilo konca... a ker se vse enkrat konča, se je tudi naša čudovita pot končala pri Aljažu na hladnem in zasluženem piru...

Lep izlet, ni kaj...ampak izpade da je pir glavni pri vsem tem!!!

@mailman kakor prebereš, dejstvo pa je, da je padel na plodna tla....

Vsi smo krvavi pod kožo,tud men paše na konc, brez zamere!