Rodica

@Gita, vedno lepe tvoje slikice, pa besedilo tudi, kar popestriš forum s prijetno energijo

Lepe slikce, ampak zadnja pa prav zares zmaga....čist je posrečena.

Hvala vsem trem ...ja, tole srečanje s škratkom je bilo prav lepo za zaključek

Danes sva se odločila za Rodico. Same poti ne bom opisoval kako poteka. Opisal bom kakšna je bila. Od »lovske preže« naprej je po poti sneg, tam kjer je bilo že uhojeno je bilo tudi ledeno. Ko prideva po mulatjeri iz gozda zagledava bližnji vrh Jehlc 1662 m. Pri prečenju treh grap je bila potrebna večja previdnost, saj je sta bila prvi dve grapi zabiti s plazovi. Pri prečenju prve grape je bil sneg precej trd in ob pogledu navzdol ni bilo videti konca ob »morebitnem zdrsu« zato sva si nadela dereze in previdno prečila. Pri naslednjih dveh ni bilo težav. Pod vrhom »Jehlc« sva zavila desno in se nato vzpenjala po južnem pobočju Rodice, in naju pripeljalo na stranski greben Spodnjih Bohinjskih gora, od koder je lep pogled proti Kneškim Ravnam, planini Podkuk, Matajurju in Žabiškem Kuku. Od tu do sedla »smerni znaki za Rodico, Šijo« je bil sneg precej pomrznjen in od tu dalje pa vse do vrha Rodice je pihal severni veter, ki je nosil po zraku drobcen sneg. Nadaljujeva po grebenski poti, a do vrha je potrebna večja previdnost, ker je bila ponekod nekaj cm trda skorja pod njo pa praznina (votlo), ki se je pod težo telesa predrla tako, da greš do pasu noter. Na vrhu naredim nekaj posnetkov in se po isti poti vrneva na izhodiščno točko. V vasi Rut se ustaviva še pri Lipi, ki ima premera 830 cm in v višino meri samo 25 m.

Ker "smo" imeli športni dan na Voglu, sem izkoristil nekaj prostih uric in "skočil" na Rodico.
S pomočjo sedeženice sem se zapeljal na Orlove glave, potem pa s smučišča Kratki plaz odsmučal po gnilcu proti Planini Suha, tam namestil pse in se po stari špuri povzpel na Rodico. Majčkeno vetra ni motilo, saj je prijetno hladil veliko prevroč dan, tudi kak oblaček, ki je pripotoval od ZS, je samo polepšal modro nebo.
Kratek počitek ob lepih razgledih, potem pa smučanje po kakih 2-3 cm odpuščeni snežni podlagi. Najlepše je šlo tam, kjer je bil star spihan sneg. Srečal sem dva, smo se spoznali, pa rekli dve ali tri, ona dva proti vrhu, jaz pa dol do planine, pa spet pse nazaj na smuči in gor proti Kratkemu plazu, ter na pijačo na Orlovih glavah. Potem pa nadaljevanje športnega dne.

Danes sem se odločil za Rodico. Cesta do Javorja je kopna, razen nekaj zadnjih metrov, vendar ni problemov tudi za običajna vozila. Takoj na izhodišču se prične sneg, ki je bil danes pomrznjen, pot pa deloma ledena, Smuči so romale na nahrbtnik, na noge pa kmalu tudi dereze. Malo pred Suho je že šlo na smučeh. Ker sem bil precej zgoden, sem na Suhi čakal otoplitve, ki pa je ni bilo. Do žleba sem šel na smučeh, skozenj pa peš z derezami. Vršni del pod Malo Rodico in pobočje Rodice sta še lepo zalita s snegom, ki pa je bil danes pomrznjen in zelo trd. Pihal je tudi močan severnik. Sneg se do dvanajstih ni omehčal; smučanje na vršnem pobočju je bilo odlično (z malo ropotanja), v nadaljevanju pa nekoliko težavnejše zaradi ledu in razrite grape. Pa vseeno je do Suhe kar šlo, skozi gozd pa je trdo in že precej skalnato.

Danes:Javorje, planina Suha, Rodica, Mala Rodica in po isti poti nazaj. Do planine Suha pot na nekaterih mestih poledenela, od planine pa se je sneg prediral. Po grebenu pa ni bilo težav, razen vetra . Srečala sva samo dva pohodnika.

Pa še dve bolj-ali-manj razgledni slikici kot dodatek k Tinky-jevemu besedilu.

Pozdravljeni !
Včeraj je bil izveden že tradicionalni 36 turni smuk iz kraljice lepotice spodnjih bohinjskih gora v organizaciji AO Bohinj . Že omenjeni organizatorji , so izbrali pravi dan za izvedbo . Imeli smo presenetljivo odlične razmere , zato je bila tudi smuka izredna . Do stana na planini Suhi se je prismučalo . Kar pa v naslednjih dneh ne bo več mogoče . Sneg na planini hitro pobira . Ostal bo le višje gori proti vrhu . Slike povedo marsikaj .
LP in srečno v Gorah !

Pred tednom dni sva se z gondolo zapeljala na smučišče Vogel, od koder sva nato peš po smučišču nadaljevala do Šije ter dalje na vrh Rodice. Vmes sva se povzpela še na Orlovo glavo. Z Rodice sva se vrnila na Šijo, osvojila vrh Šije in se po grebenu napotila proti vrhu Vogla. Na poti so ravnokar nameščali nove jeklenice. Do smučišča sva se vračala mimo Rjave skale, kar naju je še dodatno utrudilo, saj je pot proti koncu zelo strma. Celotna pot je dobro označena, ne zelo zahtevna in polna čudovitih razgledov. Tisti dan je bilo nad Spodnjimi bohinjskimi gorami veliko jadralnih padalcev, kar je izlet še dodatno popestrilo. Lp

Včeraj sva se na Rodico povzpela po nekoliko neobičajni smeri.
Do planine Suha po normalni poti, takoj nad planino pa sva zavila levo proti Glinu. Pred Glinom sva se odcepila desno v Dole (sistem večjih vrtač med Malim Raskovcem in Rodico). Tja naju je zvabil mir in ogromno zanimivega cvetja . Proti Rodici sva zlezla na sedlu med Malo Rodico in Rodico.
Nazaj po klasiki proti planini Suha.
Za ljubitelje brezpotij .
Slike: http://www.petersfoto.si

Včeraj,28.julija smo se podali na Rodico iz Grantarskega gozda nad vasjo Rut.Vreme je bilo zelo soparno in naporno za hojo,pa tudi nobene pomoči s strani vetra po poti ni bilo.Malo pred sedlom je pričelo pihati.Na poti ni bilo veliko ljudi.Smo pa na meglenem vrhu dočakalo kar številčno četico gorskih kolesarjev.Komentarja na to temo ne bom dajal,saj sem STAR planinec.

Nekaj slik z današnjega obiska Rodice.Pot brez posebnosti,vreme lepo,lepi razgledi.Lep pozdrav.

Do sedaj sem o Rodici poslušala same hvale... ampak seveda o obisku pozimi. In ko sem malo pogledala po slikcah, že objavljenih v tej temi, sem spoznala zakaj. Ampak to, kar nam je danes ponudila narava, je bila pa prava jesenska pravljica.... Štartali smo pri Ski hotelu... in tudi zaključili... na plaži. Vsaj midve, tretji član ekipe, pa jo je mahnil še na Črno prst. Tik pred spustom v dolino je na Voglu kazalo 22 stopinj... potem v avtu spodaj pa 12... Vse kaže, da bom še res vzljubila jesen v gorah

Danes zjutraj z Ruta na Rodico idealne razmere,kljub popolni opremljenosti so zadostovale dereze od Verige

Danes sem izkoristila lepo vreme, napovedane stabilne snežne razmere in še delujočo žičnico na Vogel in si šla pobliže ogledati Spodnje Bohinjske gore, ki so poleti moja prva izbira.

Že ob 8-ih je bilo na smučišču neverjetno toplo. Na smučarskih prograh je bil sneg lepo kompakten, rahlo pomrznjen. Izven urejenih prog pa se je že zjutraj udiralo do kolen.

Od zgornje postaje sedežnice Šija sem se odpravila v smeri Rodice. Brez krpelj ni šlo, saj se je preveč prediralo. Na strmih pobočjih pa so krplje po mokrem snegu preveč drsele. Tako sem se nekajkrat preobula iz krpelj v dereze in obratno. Na delčku vzpona pod Zah.Suho je bil sneg celo rahlo pomrznjen, više pa se mi je spet udrlo do ruševja. Po dobri uri hoje sem bila že tako zmučena, kot da hodila najmanj trikrat toliko. Zato sem se pod Čez suho obrnila in se spustila do planine Suha.
Tam sem se ob ubranem ptičjem petju malo nastavila žgočim sončnim žarkom in uživala v samoti, dokler nista mimo pripeljala dva smučarja.
Prismučala sta z vrha Rodice. Po njunem pripovedovanju je bila sneg proti vrhu ob njujen prihodu še trden.
Odpeljala sta se v dolino, jaz pa sem nadaljevala s krpljami kmalu za njima.
Od začetka je bil spust skozi gozd kar prijeten, čeprav so po razmočenem snegu krplje kar letele. Pri prečenju strme grape je z veliko previdnosti tudi še nekako šlo, saj je bila gaz od smučarjev dobro utrjena. Spust po grapi pa je bil prava mora. Za krplje je bilo preveč strmo in drseče, brez pa se je udiralo do kolen. Takoj, ko je strmina popustila, sem si jih zopet nadela in hodila z njimi do konca poti. Nad grapo me je prehitel še en smučar, ki je povedal, da so bile včeraj, ko je bil na Rodico organiziran tradicionalni turni smuk, snežne razmere bistveno boljše kot danes, saj se je sneg ojužil šele sredi dneva.

Smučarji so se po cesti odpeljali do Laškega Rovta, jaz pa sem se podala po običajni planinski poti proti Ribčevemu Lazu. Na tem delu poti sem videla le nekaj dni staro, že zabrisano sled smuči. Brez težav sem prikrpljala do mesta, kjer bi morala prečkati Suho, čeprav sem morala v spodnjem delu poti par metrov po kopnem. Vmes sem poskusila tudi brez krpelj, pa se je zelo udiralo, pod snegom so bile tudi nevarne luknje.

Prečkanje Suhe zaradi visokega vodostaja ni bilo mogoče, zato sem se vrnila do ceste in nadaljevala nekaj časa po njen. Pri pravljični hiški sem zavila levo in sledila stopinjam po zasneženi gozni poti vse do novo nastajajočega zaselka. Od tam sem po makadamski cesti že v nekaj minutah prišla do prvih hiš v Ribčevam Lazu. Po še nekaj minutah hoje med hišami sem prispela do centra kraja in Bohinjskega jezera.

Danes na Rodici popolnoma drugačna slika kot pred enim mesecem.
Zopet sem se z žičnico zapeljala na smučišče Vogel. S hojo sem pričela pri Hotelu Ski, saj ostale naprave več ne vozijo. Po smučišču sem do Orlovih glav malo pokrpljala (bolj iz navade kot iz prave nuje), pod vrhom sedežnice Šija pa nadaljevala brez, saj je snega zmanjkalo. Kopno je bilo vse do sedla pod Šijo in naprej na sam vrh Šije. Proti Rodici pa še vse zasneženo. Sledi predhodnikov je zabrisalo sonce, zato sem jo ubrala približno v smeri steze, ki preči pobočja pod Šijo in ki se je mestoma prikazala iz snega. Sneg je bil večinoma lepo kompakten, po vrhu ojužen, v spodnjih plasteh pa pomrznjen. Prediralo se ni, dereze so dobro držale. Mogoče bi bilo bolje, če bi namesto prečenja strmih pobočij izbrala spust v dolinico pod Šijo in se nato povzpela do običajne poti bliže mestu, kjer se ta prične vzpenjati čez nekaj skal do Zad. Suhe.
Na tem strmem delu poti se je sneg tudi nehal in je bila pot vse do vrha Rodice kopna.
Z vrha sem se po zasneženem grabnu med Malo Rodico in Lepo Suho spustila do planine Suha. Pot je prečila kar nekaj strmih pobočij in je bila večinoma zasnežena. Sneg je vztrajal skoraj do planine Suha.
Na planini Suha pa prava pomlad. Kar nisem se mogla nagledati sveže ozelenelih trat posutih z belimi žafrani. Kot da bi na novo zapadel sneg.

V gozdu tik pod planino Suha je še bilo nekaj zaplat snega, naprej pa je bila pot brez posebnosti. Tudi s prečenjem potoka Suha v zadnjem delu poti ni bilo težav. Pot sem končala pri Bohinjskem jezeru v Ribčevem Lazu. Na celotni poti nisem srečala žive duše (razen ene žabice, ki sem jo splašila pri prečenju potoka), tako da mi je družbo delal le veter, ki je do vrha Rodice močno pihal. Na samem vrhu pa skoraj zatišje in prav z užitkom sem posedela dobre pol ure in občudovala oblake, ki so skrivali vrhove najvišjih. Še en lep dan.

@SuzanaM , si imela pa srečo da na vrhu Rodice ni pihalo,sam sem bil gor zjutraj ob 7 in je zelo vleklo tako da sem se samo vpisal in nazaj v dolino...

Kot rečeno, še pod vrhom je pihalo za odnest, na vrhu okoli 12.00 ure pa pravi čudež. Malo je sicer vleklo, vendar je bilo prav prijetno posedeti in se razgledati naokoli. Da ni preveč zeblo, je malo pomagalo tudi sonce, ki se je trudilo svetiti skozi oblake.
Si pa ti imel verjetno več sreče z razgledi.

Rodica je v pomladanskem in jesenskem času le malokrat brez vetra, včeraj zjutraj še posebaj, je bila obvezna kapa in pa rokavice.
Tudi razgledi niso bili,po tvojih slikah si imela ti boljše. Jezero je bilo v megli,pa tudi ostalo je bilo bolj tako...