Spet nujen odklop iz vsakdanjosti in pobeg iz vročinsko puhajočega dolinskega kotla v nekoliko hladnejše višave; tokrat na Bohinjski konec, proti Spodnjim Bohinjskim goram – na v lanskoletnem spominu še neizbledel čarni vrh 1966 m visoke Rodice. Takrat iz tolminske strani, tokrat iz bohinjske- Laškega Rovta oz. Javorja (meni lepša slednja). Hja, brez nuje se še čevelj ne obuje, pa je bilo treba spet kar krepko zagrizti v kolena – do planine Suha strmo po senčni gozdni poti ob hudourniškem nanosu, nato po gruščasti strmi stezici med rušjem, s prekrasnimi razgledi pod osončena ostenja, do grebena Čez Suho, od tu dalje pa… oh, resnična pravljica, po prekrasnih zeleno-cvetočih grebenih, ob brezštevilnih planikah, pohajkovanje gore-dole po grebenčkih, na vrh, v zadnjem delu strmo-gruščaste, značilne piramidaste Rodice; za nekoga mala »malica« za drugega sapo jemajoča doza adrenalina na vrhu poplača vse, ko razprta neskončna obzorja razkrivajo široke poglede kot na razglednici, na vse tri naše prvake gora v enem – Grintovec, Stol in našega Očaka, pod nogami pa modrozeleno bleščilo Bohinjskega jezera; ko, v vročinsko megličasti poletni modrini, pogled prelestno zaobjame osončena pobočja Bohinjskih gora, skoraj celotno gorsko verigo Julijcev, Karavank in del Savinjskih Alp, s pogledi v globel pa zaplava do obeh dolin in idiličnih tolminskih planšarij Lom in Kuk celo tja do morja. Natočeno čašo hribovske opojnosti sva posrkala do zadnje kaplje