Rombon

Rombon čez Čuklo, po desnem kraku grape na greben, saj nekak vedel, da v levi je poč. Po grebenu so zahtevne razmere, zarad vidnih lukenj, v eno večjo tudi pri vzponu padel vred z 5-10cm novega snega (to sem tudi vedel da bom) ter ene parkrat udrlo do kolen. Na vrhu brez razgleda toliko bolje, saj je sneg ostal bolj kompakten da nisem še v kako luknjo padel. Sestopil po svojih stopinjah in v levi krak, kjer videl poč, jo podru in prestopil. Nato pa hitro šlo dol po 5-10cm in tud več novega snega.

Je pot že kopna?

Malo snega je edino še v grapi preden prideš na greben. Gre za cca. 10 korakov prečenja po snegu, ki pa je (vsaj bil je v petek) že čisto mehak.

Če mislim pravo grapo, moraš tam skozi samo čez Goričico, na poti iz Kluž pa se ji izogneš. Ali si mislil kako drugo?

Če mislim pravo grapo, moraš tam skozi samo čez Goričico, na poti iz Kluž pa se ji izogneš. Ali si mislil kako drugo?

Ja, pravo grapo misliš. Če prideš iz Kluž se ji izogneš.

Vse se zgodi enkrat prvič. Včeraj je bil to vzpon na Rombon, ki je presenetil v lepoti poti, vrha, in krasnih pogledih po okolici. Naju je že zadnjič po obisku Prestreljenika zamikalo še enkrat v te konce.
Ampak vse skupaj se je začelo spet malo nesigurno, saj gondola ob sedmih razen delavcev ni pobirala drugih. Zaradi vetra. In tudi za osmo uro ni bilo sigurno, da jo bodo zavrteli. Pa so jo, tako da se je najino popotovanje lahko začelo. Dolga je ta pot, ampak meni ni bila prav nič odveč, nič predolga. Prelepi pogledi po poti, iskanje znanega z opisov drugih pohodnikov, pa rožice, pod vrhom pa jata beloglavih jastrebov, ki je zaokrožila nad nami. Temu pogledu se res lahko samo klanjaš in se mu zahvaljuješ. Povratek pa mimo Čukle v Bovec.

Na vrhu nas je bilo včeraj šest obiskovalcev, vsi po tej poti s Kanina. Smo se že po poti spoznali, skupaj sedeli na vrhu in se istočasno znašli tudi na parkirišču pred gondolo. Nekako ob sedmih zvečer je bilo to.
O, kako je prijalo hladno pivo na parkirišču v bifeju, saj nama je po poti pijače že skoraj primanjkovalo. Sva bila zelo šparovna z njo, saj je bil včeraj vroč dan, a k sreči je vročino pri vzponu omilil veter, prvo vodo si si pa lahko natočil pri koritu v Zavrzelnem.
Z veseljem že pričakujem obisk naslednjega vrha v teh koncih, ampak za ime pa še ne vem.

V soboto, 29.09.23, prvič na Rombonu. Mogočna gora, ki me je dolgo klicala. Štart pri Trdnjavi Kluže in že prvi koraki so posebni, saj hodim skozi osvetljeni predor. Nato trdnjava Fort Hermann, na poti pa še mnogo ostankov Soške fronte. Pot za duha in telo. Ker sem bila na vrhu precej pozna in nisem imela dobrega občutka glede povratka v Zavrzelno, saj sem se bala, da me ujame mrak, potem bi me pa čakal še štop do Kluž, sem se vrnila po isti poti. Vmes sem malo zašla, tako da je do vrha znašalo 5 ur, povratka pa 3,5 ure. Čudovita.

Se strinjam, čudovita. Le precej daleč od mene, bi drugače šel večkrat.

Začel v kratkih hlačah in kratki majici vse do Čukle, kjer se preobleku. Sneg se je začel pod Čuklo. Opremljen nadaljujem v smeri Rombona. Nekaj dost ni snega, zato se je občasno udrlo do pasu. Grapa ni bila trda, poč na vrhu grape vidna in ni problema. Greben Rombon 3/4 brez snega, do vrha uporabil dereze in oba cepina. Izogibal se čim več snegu, ker bi se itak udrlo. Sestop po smeri prihoda, da nebi še kako luknjo na novo odkril. Ter desno pod Čuklo nazaj

(14 .4. 2024). Sva šla samotna popotnika v snegu. Pravzaprav prvi del poti iz Kluž po gozdu v kopnem. Sneg se prične na poti pred vojaškimi utrdbami. Srečanje in to dvakrat z gadom. Oba sta se sončila na poti. Maksi se je obema izognil in ju opazoval z razdalje. Prvi je bil bojno razpoložen. Kot na fronti. Pa mu nisva nič hotela. Drugi pa se je umaknil prav lepo počasi. Od utrdb naprej sva šla boj po desni strani. Na levi kjer gre pot je še dosti snega . In sedaj je kar nekaj lukenj. Sva se če se je le dalo izogibala snežiščem. Pod vrhom sva prišla celo na pot. Je le kratek del kopna . Potem do vrha ni več daleč. Gor je še dosti snega . Pod vrhom sva se odpočila v kopnih skalah. In opazovala let beloglavih jastrebov. So kar nekaj časa krožili nad naju. Sestopila sva bolj kot ne po travah. Po snežišču le kjer ni šlo drugače. In ob sestopu zopet srečala na poti gada. Pot iz Kluž je očiščena. Drevje , ki je bilo na poti so požagali.

Bravo Darinka in Maksi, lepo sta se imela
Mislim, da nista srečala gada, ampak modrasa. Na prvi slikci se mi zdi, da vidim rožiček na vrhu gobčka. Pri drugem, ko sta se vračala pa je na sliki videna rdečkasta
konica repka. To je značilno za modrasa. V letih ko hodim po hribih sem jih tudi sama že srečevala, ene in druge. Pa se mi zdi, da je gad bolj plašen se, kar hitro umakne, če ga srečam, modras pa bolj počasi ali pa sploh ne. Pa vedno takole dvigne glavo, kot na tvoji fotki.
Srečno Darinka in Maksi

Super tura Darinka, Maksi pa res simpatičen kuža Na sliki je pa modras, kot je napisala pikica1.

Hvala pikica 1 in sandra. Sej najprej sem se začudila kako je dolg in počasen. Ampak da živi tako visoko mi ni šlo v račun. Še ko sva šla dalje je bil kar tam v tisti pozi kot okamenel. Rožiček se mu je tudi videlo.

(29.8. 2024) Po vojaških poteh iz Zavrzelna . Tokrat po neodkriti nekoč poti izpred dobrih sto let. Del mulatjere je bil še viden. Tura je bila kondicijsko in orientacijsko zahtevna. Naneslo je 1650 višincev in 13 km hoje. Tam kjer smo sestopili čez mali Rombon oziroma neimenovani vrh , kjer je bila nekoč pot, je še zmeraj uporabna jeklenica. Sicer v spodnjem delu je izruvan klin. A po tolikih letih je še vedno tam. Nam je prišla kar prav ob sestopu.Na vrhu ni bilo videt nikogar. Vreme brez padavin je vzdržalo. Se je slišalo grmenje tam okrog Triglava , ko smo bili na vrhu. Tudi nekaj dežnih kapelj nas je spremljalo ob sestopu. Kljub navigaciji smo v smeri Čukle nekaj časa iskali prehode za sestop. Pot je bila enih 100 metrov pod nami. Smo se odločili za sestop direktno dol po strmih travah. Tu nam je pobralo nekaj več časa, saj si moral previdno stopat. Na koncu je naneslo dvanajst ur hoje s postanki vred. Ampak ko si navajen takih poti ni nič posebnega.

Jutranji štart v Bovcu proti Hermanovi trdnjavi. Vmes odcep levo do kote 1313. Nadaljevanje proti vrhu skozi gozd krasno. Nad gozdno mejo pot malo prerašča grmičevje, tudi markacije so že zelo obledele. Pot se vseeno da zelo lepo slediti. Povratek z vrha proti Čukli in čez planino Goričico v Bovec. Tudi danes so imeli na nebu svoj ples beloglavi jastrebi.

31.10.2024/Moja tiha želja je potešena.Želel sem si vzpona na Rombon po še neprehojeni poti,,vertikalno direkt iz doline prit na Rombon brez uporabe označenih markiranih poti.Danes v prekrasnem dnevu se je vresničilo vzpon po razmejitveni črti med prvo SV med Italijani in Avstroogari,,Noro/Neprecenljivo/ Nepozabno.Tudi pri sestopu sem vporabil nekaj težkoprehodnih bližnjic.