Sabotin

Borut Kumar je v svojem članku o Sabotinu napisal naslednje: " Najmanj znana (oz. skoraj neznana), najbolj zanimiva in najtežje dostopna geološka zanimivost pa se nahaja pod SV steno Sabotina, kjer je moč občudovati spodmol v dolžini cca. pol kilometra, ki ga je pred več deset milijoni let izdolbla Soča. Pod samo steno je še več spodmolov različnih velikosti in dolžin, ki pa so še težje dostopni, a so manj atraktivni." No, seveda je to napisano kot izziv, ki sem ga sprejela in sem se danes odpravila v Brda z uspehom, saj sem našla spodmole in edini izvir vode na Sabotinu. Zahvaliti pa se moram lovcu, ki mi je dal še nekaj bolj natančnih informacij od Boruta. S prvimi sem tavala okrog lovske koče, po gozdu, našla tisoč drugih stvari, a ne spodmolov. Sem že skoraj obupala in se vračala proti avtu, ko zagledam na mopedu lovca, ki mi je povrnil upanje in nakazal pravo pot. Sem zadovoljna s svojo vztrajnostjo. Spodmoli so čudoviti, če vam je všeč skala, vredni ogleda.

Zimska idila je na Goriškem redkost in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Nekaj snežink, za trenutek pocukrane strehe (v soboto) in vsega lepega je bilo konec. Že nekaj metrov nad Novo Gorico pa zimska pravljica. Po koridorju navzgor na vrh Sabotina se je snežna odeja debelila iz metra v meter, proti vrhu ga je cca. 30 cm povsem suhega snega (na napihanih mestih tudi več), tako da je bilo po poti še malo treninga gaženja. Idilo je danes okoli poldneva na trenutke polepšalo še sonce, vse do grebena…. ko so se razmere v hipu spremenile: mraz, brila je kar močna burja, ki je nosila sneg. Kljub temu se je bilo škoda takoj odpravit v dolino, zato po grebenu podaljšam do sv. Valentina. Po poti te burja kar prestavlja, na srečo pa te more prestavit čez strme stene do Soče, saj piha v nasprotno smer. Pod cerkvico zavijem po italijanski strani nazaj proti izhodišču, pred mano pa še nobenega… Zimske pravljice so pri nas redke, če pa so, hitro minejo. Glede na napovedane temperature in količino snega pa zna tokrat potrajati tudi kakšen dan več.

Danes na Sabotinu po južni poti iz Solkana. Po vrhu je bilo snega okoli 20 cm in je bil sipek kot moka. Kjer je bilo snega dovolj, je bila gaz dobro utrjena, pod tanko plastjo pa trda, ledena podlaga. Na grebenu so tudi odseki, kjer je sneg povsem spihan in je med kamni le led.

Na južni poti je bil prvi poledenel sneg med kamni na skalnem delu poti, više pa tudi na sami poti. V gozdu pod napisom je bila pot najbolj poledenela. Čeprav sneg skoraj ni pokril zemlje, je bil zaradi številnih pohodnikov zglajen skoraj do ledu, tako da so derezice pri sestopu prav prišle. Sicer sem jih imela tudi čez greben in tako brezskrbno krmarila čez poledenele odseke. Glede na napovedano občutno znižanje temperatur, se bo led obdržal tudi v prihodnjih dneh.
Na vrhu zaradi brezvetrja nobenega mraza in se je le po izdihani sapi videlo, da je temperatura pod ničlo. Tako sem kot ničkolikokrat doslej pričakala temo in uživala v žarečih barvah minevajočega dne vse do konca poti.
Čeprav je zimska idila na Sabotinu od včeraj do danes zbledela, so barve zahajajočega sonca dale nov navdih.

Danes na Sabotinu še po severni poti. Sneg je na severni strani segal skoraj do železniške proge. Na spodnjem delu poti je bil pomrznjen do poledenel, vendar je šlo tudi brez derezic, ki sem si jih zaradi udobja nadela šele, ko se strmina poveča. Proti vrhu, kjer je snega več, pa ledu ni bilo. Za sestop so derezice vsekakor dobrodošel pripomoček.
Od koče in okrepčevalnice sem nadaljevala po grebenu proti lovski koči. Pot nedotaknjena, snega tudi do kolen. Prava idila, ki je na Sabotinu še nisem doživela. Ker je bil sneg suh in sipek, je bilo potrebno veliko zbranosti na vsakem koraku, da ni noga ostala v kakšni skalni špranji. Z grebena sem se spustila do ceste in nadaljevala po njej nazaj proti vrhu. Pri drugi piramidi sem opazila na novo urejen strelski jarek, po in ob katerem sem se zopet vzpela proti grebenu. Malo pod vrhom sem zavila desno in prišla do ovinka pri kapelici. Od tu do okrepčevalnice in na vrh. Spust po poti, ki gre po italijanski strani tik pod grebenom. Na tem delu poti je snega še zelo veliko, stopinje predhodnikov so bile globoke tudi do kolen. Da bi se izognila poti čez napis, sem s spustom nadaljevala kar po italijanski stranki in prišla z dežja pod kap, saj je bila pot vse do brunarice v gozdu precej blatna.
Tokrat sem počakala sončni zahod malo pod brunarico, kjer se pot že obrne proti naši strani.
Tudi tokrat od napovedanega polarnega mraza ni bilo nič. V brezvetrju, ki za Sabotin ni ravno običajno, in kljub koprenam, ki so zakrivale sonce, prav prijeten zimski dan.

Zanimiv dvodnevni potopis s čudovitimi slikami. Čestitke.

zelo lep potopis z nekaj tudi zelo občutenih fotografij,vendar kje so ljudje,ki jih je bilo kar nekaj....ha,ha,ha...
Vesel sem,da sem spoznal avtorja številnih potopisov,ki ga tudi redno spremljam na forumu.
Pa še enkrat čestitke.

Danes po dolgem času spet na Sabotin .
Na vrhu in okolici precej ljudi.
Okolica okrog kavern pa vedno bolj urejena in rekonstruirana.
čestitke za požrtvovalnost.

STOP uničevanju Sabotina!

Ta naš prelepi hrib, ki mu daleč naokoli ni para, si je komaj opomogel od grozodejstev, ki jim je bil priča pred 100 leti, sedaj pa ga režejo nove brazgotine. Na južnih pobočjih je vsak dan bolj razdejan zaradi brezvestnežev, ki po občutljivem kamnitem terenu rijejo vedno novo in nove poti.
Če se bo uničevanje nadaljevalo s takim tempom kot v zadnjih nekaj letih, bo kmalu tako kot na bojišču iz 1. svetovne vojne.

Verjetno nikomur ne pade na kraj pameti, da bi šel tacah po gredici, ki jo je ravnokar zasejal. Trajno uničevati naravo za nekaj hipnih užitkov adrenalina pa nekaterim še vedno ni problem.

Jaz ne uporabljam na novo zritih poti, pa če so še tako vabljive. V Sloveniji je več kot dovolj planinskih poti po kamnitih terenih in ni prav nobene potrebe, da se ta naš mali biser barbarsko uničuje.

Sicer pa so tudi na Sabotinu označene strme poti čez kamnita pobočja, le kakšen korak na italijansko stran je treba narediti.

V soboto smo Polžki lezli in zlezli na Sabotin. Za razglede nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno zato pa za hojo toliko bolj. Gor po severni, dol po ponekod res grozno razriti južni. Pri muzeju, smo srečali Boruta, ki si je prijazno vzel urico časa in nas popeljal po kavernah in po okolici vrha, hvala. En lep dan na goriškem.

Suzana, čisto prav imaš, škoda da ni tudi čez zimo vse polno MODRASOV, boš videla, da ko se še malo segreje bodo vse te bljižnice opuščene.....

Dne 28.3. na pohodu Valentina Staniča sem nekje na poti na Sabotin izgubil dioptrijska očala (okvir je oranžno črne barve). Če jih je kdo našel me prosim naj kontaktira na 041676906 ali email anderluh.edi@gmail.com

Spoštovani prijatelji Sabotina !

Ker dobro poznate vse dostope, bi nekomu, ki se prvič odpravlja na Sabotin lažje priporočili po kateri gor in po kateri dol ? To soboto se 2 x 2 iz Nm prvič odpravljamo na Sabotin in se bomo odgovora hvaležno razveselili.

Lepo pozdravljeni !

http://www.hribi.net/izlet/solkan_sabotin_juzna_pot/26
/541/926
http://www.hribi.net/izlet/solkan_sabotin_severna_pot/26/541/945

http://www.hribi.net/izlet/solkan_sabotin_juzna_pot/26/541/926
Upam,da se boš lahko odločil.Lepo hodi.
Svetujem ti,da se pozanimaš za vreme,ker imaš dolg dostop.

Severna gor, južna dol. To je standard in ne fališ preveč. Pa v soboto kaže na kar solidno vreme, tako da kar veselo ;-)

Se strinjam s predhodnikom, za prvi obisk Sabotina je severno-južna klasika najbolj primerna. V zadnjem tednu je Sabotin lepo ozelenel in mladi listki že nudijo nekaj sence pred žgočim goriškim soncem.

Za soboto je vremenska napoved precej negotova. Za malenkost se bo ohladilo, kar je dobro, saj je bilo pred dvema dnevoma na Sabotinu že prevroče. Ni pa dosti upanja na razkošne razglede, ki krasijo to našo malo goro. Boste pa lahko uživali v opojnih vonjavah cvetja (mogoče bo zacvetela tudi že kakšna perunika) in v ogledovanju zgodovinskih ostankov iz 1. svetovne vojne.

V hladnejših dneh in ob lepih razgledih se pot od koče/okrepčevalnice lahko podaljša po grebenu v smeri Korade. Po slabi uri hoje pridemo do razpotja, kjer se spustimo do ceste in se po njej vrnemo proti koči (približno 2 km asfalta, do koče 3 km). Pri drugi piramidi se lahko po očiščenem strelskem jarku znova povzpnemo na greben in nadaljujemo še nekaj korakov do koče. Če nadaljujemo po cesti, pa se lahko po 500 m na ovinku priključimo na pot Za koridorjem in od tu nadaljujemo proti vrhu (15-20 min) ali proti cerkvici Sv. Valentina.

Možnosti za križarjenje po Sabotinu je veliko, je pa sedaj prevroče za uživanje v raziskovanju. Po grmovju ob poti kar lepo šumi in lahko prestrašimo kakšnega zelenega kuščarja ali pa zaspanega modrasa.
Kjerkoli nas bo vodila pot, stopajmo po Sabotinu spoštljivo in ne uporabljajmo na novo zritih poti na južni strani, ki kazijo njegova lepa pobočja.

Izlet lahko zaključite v Brdih, kjer bo ta konec tedna še posebno živahno v Šmartnem (13 km iz Solkana), ali se zapeljete do Dobrovega (še dodatne 3 km).

Prav lepa hvala za navodila. V soboto smo šli po severni gor in južni dol, z veho črnega oblaka nad glavami, ki pa je izpustil le par kapljic. Lepo urejene ostaline velike vojne in ob poti polno cvetočih perunik.

Lepo pozdravljeni !

Sabotin se te dni kaže v eni svojih lepših preoblek. Ruj po grebenu žal hitro izgublja svoj sijaj, rdeči odtenki pa se pomikajo v dolino.

SuzanaM z lepimi utrinki nas razvajaš! Hvala in varno še naprej!

Včerajšnji športni dan na Sabotinu. Gor po južni poti, sestop pa nekaj po direktni poti, nekaj pa po poti vzpona. Toplo za ta čas, temu primeren pa tudi obisk