Savinjek, Zabrložnica, Matkovo okno

Še slike k opisu. Lp, Janez.

Najprej objaviš opis poti na spletu,potem pa praviš,da morajo ostati poti neoznačene in narava neokrjena.Dobro jutro!!!Pa v neokrnjeno naravo si gnal 2 psa.

Lepe fotke, čudovita narava!

Joža x, moji dve psici sta socializirani in nikoli ne preganjata divjadi. Prepričan sem, da tudi naravi s takšnimi potepanji ne škodujeta. V opisu sem napisal čim manj okrnjena in ne neokrnjena kot pišeš ti. Ker okrnjena je že od takrat ko je prvi homosapiens zašel tja. Sam sem 8 let bil lovec in sem zaradi taga, ker divjad rad opazujem in ne streljam, lovsko bratovščino zapustil, saj se z njihovim razmišljanjem ne bom nikoli strinjal. Mislim, da je problem povsem drugje. Razna društva namreč na račun neoznačenih poti in "neokrnjene" narave vodijo skupine v takšne kotičke in s tem služijo. Naravi pa ostanejo samo smeti, katere potem pobiramo tisti, ki nam za naravo ni vseeno. Joža x, zagotavljam ti, da za mano in mojima štirinožnima prijateljicama narava ne bo nič manj "neokrnjena". Če pa bo kak planinec s pomočjo tega opisa več na tej poti mu želim, da bi užival vsaj toliko kot jas in zapustil naravo takšno kot jo je našel ali celo lepšo. Pa dobro jutro, pardon, lep pozdrav izpod lepe Mozirske planine, Janez.

Morda bo kakšno društvo,po zaslugi tvojega opisa ,izbralo to pot in pripeljalo turiste, ti boš pa zopet pobiral smeti.Sam poberem smeti na katere naletim na planinskih poteh.Pa brez zamere meni gre samo za naravo.

Lepa tura, Janez.

Janez, tudi meni je tvoje razmišljanje blizu. Da z jagri ne shajaš te razumem, pri (ne)okrnjeni naravi in pobiranju smeti pa podpiram. Zanimiva tura. Takšne ti želim še vnaprej.

Joža_x, podobna pot je že opisana v vodniku Kamniško – Savinjske Alpe, (Andrej Stritar, 2003), str.155. Pot ima oznako »zelo zahtevna neoznačena pot«, tako da se ni bati, da bi se zaradi te objave poti sedaj tu kar drlo turistov, ker se ve komu je namenjena.
JTrogar, čestitam za opravljeno turo. Podpiram objavo slik, saj govori o trenutnih razmerah. Še posebej pa zato, ker so lahko slike pri brezpotjih v veliko pomoč drugim pri odkrivanju poti poleg golega teksta.
Glede smeti mislim, da enako velja tako za hojo po "magistralkah" kot po brezpotjih, kjer ponavadi hodijo(mo) ljudje, ki nam je »vodilo pot, ne pa cilj« (Nejc Zaplotnik)

Danes sem se še jaz spravil gor.
Začel sem kot je opisal medo*.Malo sem si pa pomagal z opisom Volka in JanezaT pa je šlo.
Niti ni bilo tako težko. 15min pred lovsko kočo sem šel desno ( se spustil čez skalno stopnjo )in po hudourniški strugi sem prišel malo pod kočo.
Od koče naprej sem se držal nasveta Volka in v strmo grapo. Vsaj 15 minut bil hud boj z ruševjem in se mi je kar nasmejalo ko sem ogledal bukovje in macesne. Travnata strmina je res huda in napake si ne smeš privoščiti. Lezel sem po vseh štirih in se grabil za resje in travo. Ko sem prišel na greben sem se spustil na Matkovo stran in po svoje proti vrhu. Ni bilo težav le robček sem si zavezal na izhod, kjer sem preplezal do zadnjega vzpona do vrha. Ta mi je na povratku prišel zelo prav!!!
uživalll!!
Na povratku sem poiskal drugo varinto in se elegantno izognil ruševja s katerim sem se prej tepel. Sem pa opazil pomen lesene gorjače, ki je naslonjena na skalni prag pred ruševjem - umik čez skale v desno!!
Na lovski koči malo počil, natankal in gasa proti Okrešju.
Okno in vrh Zabrložnice si prihranil za drugič.
Pri izviru Savinje sem šel na Pastirsko pot in ob12:05uri sem že pil pivo.
Začel ob 5:55uri
za vsak nasvet hvala vsem skupaj!!
Lp

Lep izlet geppo - čestitke.
Lp/M

Hvala!
bil je res enkraten. Že dolgooo nisem tako užival.
Lp

Čestitam, Geppo, ter hvala da si naložil gor slike in opis Na takih poteh je res mir, veliko neokrnjene narave in razgledov, ki jih drugače ne vidiš...

Tura kot vreme - sijajna.

Volk, tudi en tvoj napotek je bil pomemben
lp

Kateri vrh je to??
Dostop sem si zadnjič ogledal. Zame naj bi bil vrh Zabrložnice.
Sem pa opazil pri raziskovanju še druga imena.
Lp

Nepoznana in nemarkirana potka na kateri ne bo novozapadlega snega in nevarnosti proženja snežnih plazov in kjer lahko pogledom dovoliš v višave na bele vrhove in sinje nebo nad njimi Na začetku močno "olistenela" in ozaljšana z bujnimi telohi, višje gori pa zasnežena in poledenela. Ni prestrma in ima kar nekaj priložnosti za počitek in razglede. Ponudi se obogatena z naravnima oknoma ali še bolje povedano z oknom in vrati, saj skozi spodnje pelje pot. Če sledimo zvoku šumenja vode v sicer suhi strugi, zagledamo slap, ki pada v globok kanjon. Nekoliko višje na drugi strani struge pogled privabi "brlog",v strmem delu grape pa se je potrebno posvetiti kar potki, ker tukaj postane zahtevna, sledi le še kratek sprehod skozi gozd in že nas pripelje do z soncem obsijane hiške na planini Zabrložnica. Pred hiško na klopci obsediš in z pogledi objemaš vrhove, ki obdajajo planino ter snuješ načrte za naslednjič, ko bodo razmere dovoljevale njih obisk. Če stopiš v hiško, na mizi najdeš vpisno knjigo, polno navdušujočih vtisov in spominov obiskovalcev, žal pa tudi nestrpnosti med tistimi, ki so hiško zgradili in onimi, ki jo zgolj obiskujejo Kako žalostno, da človeške razprtije sežejo tudi visoko v nederje naših lepih gora

Nazaj v Logarsko dolino se vrneš po že poznani potki vesel, da se jutri v deželi začne pomlad.

Danes preko Zabrložnice do Matkovega okna in potem na Okrešelj. Pot je večinoma kopna, nad lovsko kočo do sedla so še manjša snežišča, ki pa se jih da prehoditi ali obiti. Tik pred spustom do Matkovega okna pa sta še dva snežišča, kjer mi je cepin prišel zelo prav. Dereze so zaradi južnega snega ostale v nahrbtniku. Stezica od sedlca do Okrešlja je povsem kopna. Pot je čudovita, jeglič cveti po skalah, družbo pa so mi delali gamsi. LP vsem!

Vsem udeležencem v zgornjih dveh postih kar malo zavidam.
Lepo.

Tebi, geppo, pa eno razgledno s poizvedovalnega vrha. Menda res sliši na ime vrh Zabrložnice.

Lp.

Včeraj sem se prvič podala na pobočja Zabrložnice in je res, kar pravijo predhodniki: čudovita pot. Tokrat je gozd žarel v v barvah, listi so se kot zlati cekini bleščali v toplem jesenskem soncu, tišina pa je bila balzam za ušesa in glavo. Neprecenljivo je tako občutenje narave. Kot nem opazovalec si in stopaš po ozkih stezicah in se veseliš: gamsje družine, kavke, ki jadra nad tabo, sledi živali v snegu, biserne ogrlice na pajkovi mreži ...

Savinjek je bil že nekaj časa med pobožnimi željami. Pot do Zabrložnice je brez posebnosti, od tu dalje gre pa verjetno vsak malo po svoje. Na vrhu te prevzame občutek hvaležnosti, da ti tura uspe, že naslednji hip pa ob grebenskih pogledih snuješ silne načrte za obisk tistih, kjer še nisi bil, in se spominjaš onih, po katerih si se že trudil