Maja, dobro napisano. In kako res je... Moj oče se je iskal v hribih, vedno, ko je bilo kaj narobe, je tja pobegnil, in v hribih se je tudi za vedno zgubil. Za njim ni ostala nobena spominska plošča, le nagrobnik, ki spominja na goro. Jaz pa za vedno brez njega. Takrat so se mi hribi zamerili za vse večne čase, no, ja, ti so se iztekli lansko poletje, še prej sem začela pa plezati, da bi s tem rešila sama sebe pred seboj in svojimi večnimi strahovi (ki jih več ni). In zdaj z veseljem hodim tako sama kot tudi z družbo, a po pravici povedano, štirje v skupini, to je zame maksimum. In če koga v hribih srečam in imava isto pot naprej, pa če njega/nje ne moti, grem z veseljem zraven. Tako se resnično da srečati veliko prijaznih ljudi. Je pa res, da z nekom, ki ga ne poznam, se ne bom menila za visokogorje, za kak nižjo vzpetino pa brez problema.
Sem pa letos srečala na poti s Triglava (ko sva šli s sestro) in teden kasneje, ko sem šla sama na Škrlatico, prav prijetnega planinca, s katerim sem se bila sposobna pogovarjati o vsem, tu sem bila sama nad sabo in svojimi reakcijami pozitivno presenečena. In pot do Vrat je takoj minila, tam sva si rekla na svidenje, on je šel k tastu obirat jabolka, jaz pa k mojemu, ki me je doma častil s kosilom.