Kičastih »uvoženih« praznikov načeloma ne maram, ampak če ti pa dragi »Valentin« pripravi tako lepo darilo, potem pa »juhu« tudi za tale »praznik«…
Ko sva po dopoldanskem »šihtu« sedla v avto, se mi niti sanjalo ni, kam greva. Naročeno mi je bilo samo, naj se oblečem, kot bi šla v hribe…Šele ko sva z glavne ceste zavila proti Mojstrani, se mi je začelo »svetlikati«, kam me pelje…
ja, res že nekaj zim zapored govorim, da bi rada enkrat šla do zaledenelega Peričnika…
In potem me začne malo skrbeti…a je vzel za vsak slučaj dereze, pa čelado, pa…ampak ko odprem prtljažnik je notri vse »pošlihtano«, vsa oprema »na broju«…
Se mi zdi, da sva lovila enega zadnjih vlakov, da sva lahko prišla čisto pod slap in za njega (zgornjega) – z veliko mero previdnosti!!!, ker mu napovedana otoplitev ne obeta nič »dobrega« (pri koči pod slapom je bilo okrog dveh popoldne naravnost toplo…«debeli« dve stopinji pod ničlo. Že ko sva se vzpenjala, sva slišala pokanje in »grmenje«, ko sva prišla povsem blizu, sva videla kakšno svečo, ki se je z gromkim zvokom odlomila in zletela nekam dol…
Skratka…čudovito je bilo tole doživetje…ko to vidiš, dobesedno osupneš nad tem, kaj vse ustvari narava…v tem primeru voda in mraz…tudi zato ga imam pravzaprav čisto rada…mraz namreč
…in…kako že napiše @MajaO
…«milijontavžentkrat« hvala moj dragi »Valentin«…
P.S. No, ne vem, če sem kdaj že napisala tako »osladno« objavo
…pa naj mi bo oproščeno za danes, ko je ravno ta »pocukran« praznik