Parkiram dva ovinka pod Mihovim domom, nato pa jo z Marjeto zastaviva proti Koči v Krnici. Od koče čez Gruntovnico, pa mimo Gamsove špice, in preko Lipnice na vrh, ki je bil občasno zamegljen, tako, da kakšnih posebnih razgledov ni bilo. Bilo pa nas je kar nekaj gor, Jure s svojo skupino, pa dva iz Ivančne Gorice, ki se pridružujetu mnenju, da "stolp" ostane tam kjer je. Pot kot taka povsem običajna, le malo naokrog poteka, v vršnem delu je nekaj varoval, ki pa niso poškodovane. Sestopala sva v smeri Kačjega grabna oz. Črne vode, kot piše na razcepu pod Špikom. V zgornjem delu seveda po meliščih, osrednji del je, kot že vsi vedo prav zoprno spolzek, zato je potrebno kar nekaj previdnosti, prav spodaj pa je spet bolje, vendar pa tudi vroče. Tudi midva sva srečala družino v kateri je bil starejši par iz Ljubljane, na Špik hodijo vsako leto, mož, ki jih ima že 79 upa, da mu bo uspelo tudi naslednje leto. In kot zanimivost, še po 13.00 uri sva jih kar 5 srečala, ki so bile še nižje od polovice poti, kdaj če so sploh prišli do vrha. vsekakor so se prepozno odpravili na pot. Marjeta je potem spodaj zavila v desno, jaz pa sem seveda moral gor na cesto po avto, šel sem mimo koče tete Pehte, kjer so se ravno pripravljali na predstavo.