Še en dober trening za naslednji teden
. Iz Neveje se zapeljem še kak km proti Pecolu, potem pa parkiram, grem malo po cesti, ki bi bila prevozna z vergigami, do kam ne vem. Kmalu zavijem v desno na neko gozdno vlako in kmalu sem na markirani poti, ki me že čez nekaj minut pripelje do planine Larice. Od tu naprej poti ni, markacij še manj. Nad planino prečim skozi gozd v levo, kmalu pridem na plano, snega je kar precej, večinoma se predira. Nekaj časa grem naravnost gor, vmes premagujem manjše pragove, potem pa spet v desno, tako, da prečim širna pobočja vse do izteka grape Riomoz. Tam malo poslikam kozoroge, potem se vrnem v levo nazaj in proti Špiku nad Nosom. Najtežji je začetek, treba je najti prave prehode, ki še niso povsem zasneženi, višje se svet malo položi, vendar se še vedno kar predira, nekaj je trdih klož, ki pa večinoma ne držijo. Pozabil sem na razglede, ja ti so v tem koncu enkratni, segajo vse do morja. Na vrhu je že nekaj materiala za novi bivak, ki bo zgrajen v naslednjem letu v spomin na ponesrečenega reševalca s Trbiža. Malo posedim, uživam v razgledih, potem pa nazaj dol. Tokrat jo uberem kar direktno po Plazovni dolini in tako vse do ceste, ki povezuje planine Kraj na dul in Pecol.Sledi še nekaj minut v desno in že sam na označeni stezi za Nevejo. Od tam do avtomobila ni več daleč.
Za smučanje bo treba še počakat na kakšno pošiljo. Tudi Pecolova visoka planota je slabo zasnežena.