Nisem lovil zadnji lep dan, ker najlepši šele prihajajo
. Pričnem pa v dolini, ki je bila najlepša, je najlepša in bo še naprej najlepša v Julijcih. Spodaj šumi smaragdna reka, ko si obuvam gojzerje. Jutro je sveže, ni pa preveč hladno. Lepa stara pot me vodi mimo Podskalarja in naprej proti Berebici. Pozoren sem na oštevilčene ovinke, pod 17. se je udrla cesta, pri 19. je voda, pri 20. moram zaviti v levo. Že 20 let tukaj niso sekali in mlado bukovje je ponekod na vlaki visoko že skoraj 2 metra, vseeno me ne ovira preveč. Ko se vlaka konča zavijem navzgor, nato prečim melišča Zvirnika in kmalu sem na sedelcu Za česnom. Brezpotje me vodi navzgor, pred leti je tukaj gorelo, višje zavijem v osrednjo grapo, težave nikjer ne presegejao dobre I. stopnje težavnosti, ponekod je ležje ob grapi, bodisi levo, bodisi desno, pomaga tudi rušje. Tik pod vrhom me opazujejo gamsi, ki se potem umaknejo nekam v levo. Na greben pridem skoraj pri možicu, ki označuje najvišjo točko. Razgled brezgiben, posedim in gledam, tukaj je kaj videti. Pa vseeno je treba nazaj, grem naprej po grebenu proti vzhodu, sledi spust, pa spet kratek vzpon na Ribežne. Potem sem vrnem proti osrednji grapi po kateri sem se vzpenjal in pričnem sestop. Kar lepo je šlo, seveda previdno, saj je ponekod kar strmo. Nižje ujamem prečno stezico, za katero seveda vem že od prej in grem po njej proti vzhodu, nad 24. ovinkom ceste, ki vodi na Staro Utro jo zapustim in kmalu sem na cesti. Cesta se malo vleče, ampak je lepa in hoja je v užitek, sonce prijetno greje, listje počasi odpada, tu in tam se pokažejo znane gore nad Trento.