Včeraj sem začel pri Valvazorjevem domu ob enih popoldan. Dežja ni bilo, a iz dreves v gozdu je curljalo in kapljalo, da sem bil popolnoma premočen, pot po koreninah je bila zoprno spolzka. Na približno 1400 metrih sem opazil posamezne krpice svežega snega, tam se je tudi pričela megla. Od Prižnice naprej (okrog 1700 m) je bila pot čedalje bolj suha, snežnih krpic ni bilo več.
Tik pod Prešernovo kočo je megla izginila, nebeško modro nebo je bilo popolnoma jasno. Nagrada za trmast vzpon skozi meglo in oblake so bili čudoviti razgledi na Julijce, od Kamniških Alp je iz meglenega pokrova gledalo le nekaj najvišjih. Videti je bilo, da je okrog Triglava še zelo veliko snega. Na avstrijsko stran oblaki z juga niso prišli, menda je tako, na zahtevo Avstrije, določeno v šengenskem dogovoru
.
Dereze in cepin so ostali v nahrbtniku, saj pri včerajšnji temperaturi in količini snega ta oprema ni bila potrebna. V primeru nižjih temperatur in posledično pomrznjenega snega je vsa snežišče možno obiti.
Srečal sem okrog 10 pohodnikov, nekatere še, ko sem se vzpenjal v spodnjem delu. Ti so se pri hoji dol kar precej mučili po spolzki poti. Ko sem kasneje sestopal sam, je bila pot že precej bolj suha.