V petek kličem Romano na Prešernovo kočo kok kej vreme kaže. Tko, tko... pa vseeno gremo, saj mam palerino. Popoldne se odpravimiz Celja, tokrat grem po Zabreški.Pridem do pastirja Marka, se vlije kot miz škafa, zraven bliska, grmi, nebo zaprto. Pa se čez dobro uro vreme popravi, me nagradi z mavrico in soncem. Pa grem naprej, sam moram, Romani nesem sladoled
. Pozno v noč gledava polno luno, res je bla rdeča. Mal odspim, zjutraj pa sončni vzhod, kot bi ga narisal. Sobota je res nagradila z vremenom, sonce je sijalo na polno in razgledi so bili krasni. Trenutki, ki bi jih ustavil. Vračam se popoldne isto po Zbreški. Moram reč, da mi je ta pot lepša, kot, iz Valvazorja. Srečala le peščico planincev. Vse super, baterije napolnjene in Stol kmalu se spet vidiva.