Strah pred višino

@geppo
Hvala, takile konkretni predlogi so mi všeč, se pa bojim da je tole prehudo zame
Morda bi moral malo trenirati gor-dol, samo ne do vrha

@Enka
Ma za tistim ovinkom za večino ljudi nič kaj takega, mene pa zmoti občutek globine v levo (sam luft že ko gledaš ovinek )
Pa še naprej je baje ena izpostavljena polica, za katero ne vem ali ima zajle da se primeš ko greš čez njo...
Prilagam slikice ovinka

Dokler je varovanje še gre se držiš in je, huje je čez izpostavljene nevarovane dele , kakšen grušč, slabi oprimki, led... Npr. z M. Triglava proti Kredi ko je praktično ledeno brez snega in z nogami tipaš kam sploh stopit

Predlagam Prevalo po Bornovi v kakšni dobri družbi, ker že sam pogovor vmes veliko odtehta in malo preusmeri misli, gor pa štrukle za okrepčilo Mogoče še naprej na begunjščico čez kalvarijo po grebenu, ki ni pretirano izpostavljen, je pa dober trening za grebene

L.p.

@Lunatic: če misliš prav tisti vršni greben tik pred vrhom Begunjščice se je pa še meni, ki nimam straha pred višino zdel kar izpostavljen. Ta pot kar nekje 3. stopnja po lestvici, ki sem jo objavil, do tam se strinjam ni preveč, čeprav so mesta, ko prideš iz gozda, ki bi nekje dosegala 2. stopnjo.

klin se s klinom zbija... tako pravijo. sicer pa: imam kolega, ki ima blazen strah pred višino a sem ga kljub vsemu varno pripeljal in varno odpeljal iz zimskega jalovca. Sedaj tolče ferrate kot zmešan(sicer za alpinizem noče več slišat... ) a kljub vsemu on tako pravi: "dokler sem pripet je vse v redu(torej ima velik del tu opraviti tudi psiha), ko se prepenjam pa to storim kar najhitreje...
Vzpon na jalovec pozimi je doživel kot drugi v navezi, s tem da je bilo najhuje pri prečnici. Z lahkoto je pa odplezal zimski kamin...
strah pred višino sva pa začela zbijat z vzponi na begunjščico, po grapah, na vrtačo, palec, zelenjak, vse mojstrovke jalovec...(zimski vzponi). Ko je postalo hudo sem ga privezal, čeprav sem stremel k temu, da bi bil čimbolj suveren, kar je na koncu tudi postal. Prehodil je že skoraj vse zavarovane poti v Sloveniji, sedaj pogleduje v tujino... Za vikend je prehodil vio della vita po grebenu in je nadvse ponosen. kmalu ga nameravam spravit v Slovensko v Steni da vidim kako napreduje... Prav je tako! Sem pa prepričan da je vsaj pol če ne več psihološkega faktorja

Lp, Juš

Van Sims je mogoče greben Begunščice morda res izpostavljen, samo so še vedno pod tabo strma pobočja in ne prepad, je psihološko sigurno lažje, je pa odvisno od trenutnih razmer, blato, trava, mokre skale, led, v takih bi bil greben tud zlo zoprn ni pa tako ozek Zamimivo je tud npr kakšen Storžič s Kališča, strma pogočja dajejo psihološko boljši občutek kot kaka globel, čeprav je ob zdrsu rezultat isti Razlika je tudi, če imaš na eni strani steno ali si na grebenu, pa tudi ali plezaš gor ali dol, počasi se daleč pride in s stopnjevanjem lahko stvari izboljšaš oz. ko dosežeš svojo mejo se ustaviš

Juš, dobra družba je zlata vredna sploh, če si z nekom, ki je izkušen in zaupanja vred, na začetku, je verjetno tvoja psiha delala za oba in si tako kolegu veliko pomagal...

verjetno misli SZ greben... kajne?

Jp

Veliko je odvisno tudi od telesne pripravljenosti: kondicija, spočitost oz utrujenost na zahtevnem delu, poškodbe itd. Vse to lahko vliva ali krati potrebno samozavest. Znanje (o slednjem naj me prosim, dopolni kdo drug) in telesna sposobnost gibanja v zahtavnem svetu sta tukaj ogromnega pomena.
V enaki meri pa tudi od načina razmišljanja: če je v glavi ves čas edino najslabši scenarij, potem mu je potrebno prepovedati vstop še preden se nas začne lotevati! Koristno se je tudi spomniti preteklih pozitivnih izkušenj, ko nas je bilo nečesa najprej strah, kasneje pa smo ugotovili, da je bilo prisotnega veliko pretiravanja... in koliko moči smo po nepotrebnem porabili! Vsi namreč poznamo izkušnjo, da ko hodimo drugič ali tretjič po isti poti, se nemalokrat sprašujemo -le česa nas je bilo lahko prvikrat tako zelo strah, ipd.. Koristno je vedeti, da nimamo kaj izgubiti, če na (za nas) zahtevnemu delu posvetimo kar največ časa -kolikor je možno. Čas je zaveznik, nikamor se ne mudi! Le tako namreč, počasi, se človek lahko sooči s tem nasprotnikom, kajti če se mu mudi, si v bistvu pred njim še vedno zatiska oči.
Sam se največkrat spopadam s strahom (pretiranim občutkom odgovornosti) za ljudi, ki gredo z menoj v hribe. Tudi ta >žival< je dokaj trdovratna.

Pozdravljeni!
Dobro se mi zdi,da je puma načela to temo.V hribe hodim že približno četrt stoletja in strahu pred višino oz. izpostavljenostjo se še nisem znebila in kot izgleda bo tudi ostal.Prehodila sem kar nekaj poti ,ki so v različnih vodnikih opisane kot delno zahtevne do zahtevne. Ne upam pa se podati na poti,ki so odsvetovane vrtoglavim.Tako bodo nekatere poti kljub veliki želji ostale zame nedosegljive.Vsaka malo bolj zahtevna pot im vzbuja strahospoštovanje in svojih zmožnosti nikoli ne precenjujem.Saj bi se morda poizkusila tudi na kakšni bolj zahtevni zavarovani poti pa se premislim predvsem zato ,ker se bojim ,da bom bila v napoto ostalim veliko bolj izkušenim planincem.Da me boste lažje razumeli vam opišem situacijo ,ki se mi je zgodila pred kratkim:Po vzponu na priljubljen vrh po poti ,ki je na tem portalu označena kot zahtevna je sledil sestop po isti poti.Pri hoji nisem nikoli frfrasta in vedno grem previdno .Mislim ,da tudi ne spadam med največje počasneže ,saj vse poti opravim v času ,ki so navedeni v vodnikih ali na smerokazih.Na poti je bilo kar nekaj ljudi in tistim ,ki so bili zelo hitri sem rekla naj gredo mimo meni dalje.Pa me skoraj v teku dohiti možakar.Ko vidim kako se mu mudi se mu takoj odmaknem ,da ja ne bo nervozno stopical za mano.On pa me nahruli na kako neprimernem mestu se mu odmikam(s potke sem stopila višje na skalo in tudi zajlo je imel čisto prosto).Prepričana sem ,da če se mu nebi takoj odmaknila bi me pa nazijal češ,da oviram njegov sestop ker tako mečkam.
Torej:poleg vrtoglavice je na težjih poteh prisoten še strah pred veliko bolj izkušenimi ,ki nimajo potrpljenja do nas manj izkušenih. Sem pa tudi že slišala nesramne opazke do tistih,ki niso med najbolj veščimi(le kam rine,naj bo raje doma,...itd).
Da ne bo pomote:nikakor ne mečem tu vseh izkušenih v en koš.Ampak taki primeri mi vzamejo kar nekaj korajže.
Zanima me še vaše mnenje o tej temi.

Odgovarjam samo uporabnici
@nanica


Jaz sem začel pred štirimi leti, kar naenkrat me je zanimalo sredogorje, tisti manjši hribi do 1600 metrov nad morjem, pa sem šel, čim višje z avtom, le da je bilo manj hoje (takrat sem imel še preveliko težo, kasneje pa shujšal), na hribi.net sem izbiral samo take izlete, ki so lahki in ni nikjer nevarno, obhodil sem vse lažje poti od Debele peči pa tja do glavnih hribov Karavank, KSA vsako novo leto me je zanimalo več, hodil sem po lahkih poteh, potem pa sem se nekega dne dogovoril z bratom, da sva šla na Kepo iz Dovjega, ta pot je težja, kot iz Belce in bi jo uvrstil med zahtevne poti.
To je ta pot, ki sva jo šla:
http://www.hribi.net/izlet/ravne_kepa_/11/97/2624
Vse lepo in prav, na začetku pohodna pot, potem pa se pride do jeklenic, skop in klinov, takrat pa cela panika, strah maximalen, tresel se, ves prestrašen, sem se komaj spravil do dna teh varoval, vmes govoril bratu, zakaj me je spravil sem, njegove spodbudne besede, kakšen mali nasvet, kako in kaj se naj gibam na zavarovani poti, pa sva že bila izven zavarovane poti, kasneje se preči strmino, tam me je bilo ponovno strah pa gremo s previdnostjo dalje do vrha Kepe. Minilo je leto-dve, vmes hodil po zahtevnih poteh, potem pa me je zamikalo več, pa sem šel na Triglav, čez Planiko do vrha je zahtevna pot na Kredarico pa zelo zahtevna pot, to je bila prva še bolj zahtevna pot, pred menoj so šli pohodniki pa sem šel zanimi, strah me je bilo, ampak smo, kar hitro prišli do Kredarice, potem me je čakal samo še spust do Krme, še isto leto Prisank, lažja gor, grebenska v strahu dol in naslednjič sem hotel še več to je pa bil delno lanski let ter letos, ko sem se lotil res extremnih zavarovanih poti (Triglav-Plemenice, Mrzla gora, Via Italina, Via della Vita itd), zadnji dve sta izjemno zahtevni. Iz mojih stavkov lahko razbereš, da sem začel lepo počasi, kot so mi svetovali drugi, danes pa si upam reči, da ni več zavarovane poti v Sloveniji, ki jo nebi moral preplezat. Če omenim, mi je najbolj ostala v spominu Via della Vita na Vevnico ter prečenje Ponc a tu sem šel z družbo, še Via Italiana na Mangart je tudi tam tam. Strah pred zavarovanimi poti sem v glavnem premagal a ne čist je pa potrebno vedet, da vsaka zavarovana pot zahteva varen korak, prijem in premišljenost, v glavnem ni se za ˝hecat˝, če ima nekdo vse glavne vzpone za seboj se ni pametno delat ˝heroja˝.

@nanica: povsem prav je, da si na zahtevnih delih previdna in jih počasi predelaš! Tako naj bi ravnali vsi pametni planinci, a žal je tako, da se nekateri smatrajo za stopnjo več - za cirkuške akrobate. Na take se ne bi smeli ozirati, saj ne le, da so lahko zelo nekulturni, pač pa v resno nevarnost spravljajo vse okoli sebe! Takim bi bilo potrebno prepovedati vstop na bolj obljudene zahtevne poti, pa naj se gredo šopirit nekam v samoto.. toda tako bi bil zanje izgubljen pomemben čar hoje po gorah: povzdigovanje nad druge. Kaznovati bi jih bilo treba!
Jasno je, da so pač nekateri po naravi malce hitrejši od drugih, a to ne opravičuje nikakršne nestrpnosti ipd. Kdor ni sposoben brez besed na primernem mestu varno prehiteti človeka pred seboj mora ostati v dolini, kjer je več prostora!
Zanimivo je, da se navadno oglašajo posamezniki srednjih let (mestne sorte) in ne mladi, ki so v bistvu še najbolj pri močeh.. Pa slovenec mora biti, kajti tujci (tudi tisti z juga) poznajo pravila kulture evropskega obanšanja.
Kompleks majhnosti je pri slovencih velik problem, povsod bi se radi naredili velike.. in veliko časa bo še nemara minilo do ozdravljenja.
@nanica ne oziraj se torej na take, in če te prime, ga z vso (še večjo) pravico nahruli nazaj! ..Zakaj ni raje ostal kar doma, kjer bi imel dovolj prostora za svoje nestrpno bezljanje? npr..

Gre za čisto isto mentaliteto kot npr. pri obnašanju v kočah(kravali, pijančevanje), psih, raznih opaskah, ki jih doživljaš na poti,... Namen je provokacija in samodokazovanje in zdravljenje lastnih traum! Vedno več nekulturnih goved zahaja v hribe. Pa naj mi ne zamerijo spodobna goveda, ki se tam pasejo, da jih primerjam z njimi.

Tudi jaz mislim, da se na take idiote ni za ozirat. Za kregat se pa tudi ni z njimi. Saj veš da se z idiotom ni pametno kregati. Spuštiš ga naprej in amen. Če noče pa nič. Tukaj je treba biti ledeno nepopustljiv in se ne pustiti sprovociarati ker je namen potem dosegel.

In ja, tudi jaz opažam da so ne samo zahodnjaki ampak tudi tisti 'nekulturni balkanci' marsikdaj kulturnejši od Slovencev. Žalostno! Pa vem, da niso vsi Slovenci taki. Ampak je pri nas samo večji procent idiotov.

***puma***: "danes sem si "drznila iti po ta strmi na Nanos, a bi ta pršla u poštev za 1.stopnjo?"

Če je to strma iz Razdrtega sem prejšnji vikend šel po njej. Meni sicer psihološko ni delala težav, je pa kar že za nekje 3. stopnjo po moje. Tako, da če si to zmogla je zelo v redu.

Rada bi šla po tejle potiPredmeja - Otliški maj (Pot po Robu), vendar piše tam tudi, da gre pot po robu pečin. Kako po robu to? Mislim kaj greš čist po robu in gledaš dol, ali je pot malce bolj not zamaknjena in sicer (lahko) spolzka, ampak ne gledaš dol nekam oz. so vmes še kakšna drevesa, grmovje? Hvala.

Po tej poti sem šel spomladi. Kolikor se spomnim je morda res nekaj odsekov zraven roba, drugače pa poteka po travnikih, gozdovih,... Poleg tega je takrat pihala burja pa me ni odneslo

Pot je zelo lepa in jo je fajn podaljšati še do Otliškega okna in polža, če se ti da pa še na Sinji vrh.

Heej!

Ja, ja, iz Razdrtega! Luštna ane?

No, sem bila kar ponosna nase ko sem prilezla na vrh. Jo bom sigurno še ponovila, mi je ušeč ker ni zelo veliko zajl, jih je pa kar dovolj za enga začetnika, se mi zdi.

Zmogla , torej mal preskakujem tele stopnje.

Nanook
Po poti po robi sem hodil konec oktobra. Od Predmeje do Sinjega vrha pa nazaj. Pot ima sicer ime Pot po Robu ampak se dejanskemu robu približa samo ene par krat. Če se prav spomnim se še nabolj približa robu ob vzponu na Dolski maj. Ampak tam gre pot po gozdu tako da ne zgleda izpostavljeno. Če bo ratal bom priložu par slikc najbolj izpostavljenega dela.