Vsekakor zelo neprijetna izkušnja.
Svet nad Plesnikovo planino je divji in nepredvidljiv, kar sva včeraj izkusila oba. Na videz varna pot je lahko zelo nevarna in kot nekdo, ki večinoma hodi sam, sem se bil primoran zamisliti kakšen je lahko razplet, če se v takšni situaciji znajdeš sam. Saj sem se na pohodih že poškodoval, ampak kaj takšnega še pa ne! Vse se je zgodilo v dobri sekundi. Jaz zagledam gamse in kot vedno se ustavim, prišepnem Zlatku, glej gamsa! Eden odrasel in en manjši, kakšnih deset metrov pred nama, očitno sva jih prestrašila. Jaz stopim korak naprej, ko za sekundo zaslišim zvok, kot topotanje kopit in pomislim, da je še tretji, ki bo zdirjal mimo naju in v hipu, ko obrnem pogled na desno, zagledam obris kamna, ki je bil že namenjen, da me zadane. Mislim, da sem še zadnji tren napel telo in storil kar sem lahko, preden sem se sesedel. Zlatko mi je vzel nahrbtnik z ramen in oba sva v šoku obstala. Naslednjih deset minut nisem vedel, če bom sploh lahko nadaljeval in že sva razmišljala kam se privleči, da bova poklicala na pomoč. Vsakič, ko sem poskušal vstati, sem skoraj padel skupaj, bolečina je bila huda. Najprej preverim dihanje in ker je normalno, se pomirim. Tipam za znaki počenih reber, pa na videz nič, le močna ostra in topa bolečina od udarca. Počasi se spraviva skupaj in počasi navzdol. Štiri ure hoje do avta so bile naporne za oba. Vmes še zdrs Zlatka, k sreči brez poškodb!
Ko sem prišel domov, sem mesto udarca ponovno pregledal in dobro ohladil. Ugotovil sem, da je kamen zadel spodnji del roke nad komolcem in rob hrbtne mišice, ki ščiti prsni koš. Sreča v nesreči! Kamorkoli bi zadel kamen, razen nahrbtnika, bi bilo slabše!
Danes se je mesto razbolelo. Potreben je počitek in še vedno upam, da gre le za močan udarec brez ostalih poškodb. Se zgodi!
To je pač življenje, srečno!