nedelja, 12.3.2023
Vrsto let sem se odpravljal na drugi obisk Svinjaka, preden sem danes končno vzel pot pod noge. S parkirišča je bil vrh videti nesramno daleč in hudičevo visoko, ko sem bil enkrat v gozdu pa hujšega od strme poti ni bilo. Vreme je bilo kot naročeno za prostočasne dejavnosti, družbo, katere sicer nisem vajen, včasih se ji celo ognem, pa sem dobil na Čelu, kjer je muzej na prostem. Rjavolaska z nekaj beline v kožuhu, prijazna, da bolj ne bi mogla biti, se mi je pridružila in me spremljala vse do vrha. Vmes sva razdrla kakšno o tem in onem, če je zaostala pa sem jo poklical in v trenutku je glasno oglašajoč se pritekla do mene. Pod vrhom, kjer je bilo na stezi nekaj trdega, poledenelega snega, sva šla vsak po svoje, jaz ob jeklenicah, ki so bile kar dobrodošle zaradi snega, ona pa naokoli čez drn in strn. Nad skokom sva se spet ujela in nadaljevala do vrha. Tam sem imel nekaj težav kako se lotiti malice, z malce truda in iznajdljivosti sva bila zadovoljna in do neke mere potešena oba. Kmalu za nama sta v razmaku nekaj minut prišla še fant in za njim dekle, krajši klepet o tem in onem, vzdih ali ali dva vsled prelestnega dne in že sem bil na poti navzdol. Sam, spremljevalka se je odločila, da ostane zgoraj, verjetno si je obetala še kakšen priboljšek. Sestopil sem "na gliho", naravnost v vas, kaj bi še enkrat hodil čez Čelo. Po turi pa kam drugam kot v Zajnco do Justi in Vinka, že lep čas me ni bilo tam. Pred tem še postanek pri znanki Na Logu, kjer se je pokazalo, da je čas res relativna zadeva, saj je dvajset minut trajalo kar dobri dve uri. Podobno v Zajnci, če bi še kakšno razdrli, bi se v temi odpeljal domov. Poti na Svinjak b.p., nekaj snega pod vrhom in na njem ni bilo ovira, varno je šlo čez brez opreme, saj so bile ponekod v pomoč jeklenice in drugje rušje. Danes, dober teden dni po vzponu, zna biti pot že povsem kopna. Če se v kratkem kdo odpravi gor, bo kak krajec suhega kruha v nahrbtniku verjetno dobrodošel
https://tubojan.blogspot.com/2023/03/svinjak.html