Že nekaj časa sem imel v planu greben med Škrnatarico in Dovškim križem, Bagijev zapis pa me je premamil, da se ga lotim preko krnice Med plazmi in Tičarice. V sredo ob 5h štartam v Poldovem rovtu, še v temi do križišča poti Rdeči potok, Brinje in PP, ter po PP do krnice Med plazmi. Na PP je potrebno paziti, da se v drugi grapi dovolj dvignemo, da ujamemo pot na drugi strani. Sam sem šel preveč vodoravno, zato sem se nekaj časa lovil gor in dol, da sem jo ujel. Po krnici Med plazmi nato direktno navzgor ob in po grapi, do skalne stene, ki krnico na pol zapre. Obidemo jo po levi in se še naprej dvigujemo vse do slikovite skalne kopice (nad njo se krnica izravna, nato pa se dvigne proti grebenu Škrnatarica – Dovški križ), od katere se nato po melišču in grušču dvignemo na desno proti steni, kjer dosežemo izrazito in široko travno polico, ki vodi okrog hriba. Na polici nato naletimo na nekaj skokov, ki jih lahko obidemo. Na drugi strani se nam odpre strma dolinica, ki se dviguje navzgor proti Tičarici in Škrnatarici. Teren je precej strm in nevaren za zdrs (trave), če želimo na Tičarico pa moramo paziti, da ne gremo prehitro po pobočju navzgor (v tem primeru se dvigujemo že proti Škrnatarici), ampak vzpenjaje prečimo proti sredi doline in nato navzgor na drugo stran, kjer se strmo dvignemo proti Tičarici. S Tičarice nato nadaljujemo po grebenu proti mogočni skalni gmoti, Pšenku, ki je začetek grebena Škrnatarice. Na tem mestu nisem odšel proti levi na Škrnatarico, pač pa sem pod ostenji Pšenka po udobnih travnih policah prečil na desno, proti Gulcam, ker sem imel v planu tudi Kukovo špico. Prečenje poteka skoraj vodoravno v isti višini kot je sedlo Gulce, direktno pod steno, le na enem mestu je nekoliko bolj izpostavljeno, sicer pa zelo udobno. Ko pridemo na melišče pod žlebom, po katerem gre »normalka« na Škrnatarico, ga prečimo in pridemo na sedlo Gulce. Na Kukovi špici sem stal ob 8h. Ogledal sem si ogledal žleb na Škrnatarico in ugotovil, da je povsem kopen (zimske opreme nisem imel, saj sem vedel, da je razen tega žleba vse ostalo na predvideni turi kopno; v primeru, da bi bil žleb še vedno zasnežen, pa bi se vrnil nazaj pod Pšenk in od tam nadaljeval na Škrnatarico; to je sicer udobna varianta za vsakogar, ki se ne želi mučiti skozi žleb, še posebej pri spustu). Žleb niti ni bil tako razsut, kot sem pričakoval. Dva skoka pa tudi nista prezahtevna. Posebno poglavje je nato seveda pristop na vrh Škrnatarice. Ker sem imel s seboj opremo za spust in sem vedel, da bom lahko v vsakem primeru prišel dol, sem se vzpel na vrh (po levi strani skale). Sam sem se nato sicer lahko spustil brez uporabe pasu in vrvi. Za pomoč pri spustu je na desni strani na voljo tanka pomožna vrvica, ki je zaenkrat v kar dobrem stanju, vsak pa mora seveda sam presoditi, kaj in kako. Sicer pa vzpon na sam vrh Škrnatarice ni neobhodno potreben za nadaljevanje po grebenu. Greben proti Dovškemu križu si lahko po potrebi in zmožnostih začiniš. Na južno stran namreč večinoma ni ekstremno prepaden, pač pa precej širok, vseeno pa ti nekaj zmerno izpostavljenih prečenj, skokov gor in dol v škrbine ne uide. Ker nisem vedel točno kaj me čaka in koliko časa mi bo vzelo, sem sam sledil bolj enostavni varianti in se držal južno, kjer je tudi nekaj možicev (naslednjič grem gotovo bolj po razu), nato pa se spotoma vzpenjal še na vmesne vrhove, da sem občudoval Amfiteater. Presenečen sem bil, da sem ob res počasnem tempu prispel na Dovški križ že po eni uri s Škrnatarice, ob 10h. Ker sem imel zato še veliko časa, sem se odločil še za Oltar, ki sem si ga začinil z vzponom in spustom preko zajede ob plati (in ne preko desnega obvoza). Na Oltarju sem stal ob 11.30. Sestop z njega pa kot običajno siten (in počasnejši kot vzpon). Do bivaka nisem hodil, ker se mi je zaradi razglednosti »zaluštal« sestop čez Brinje. Moram reči, da se mi je zdel sestop čez Brinje zelo udoben. Spodnji del poti preko Rdečega potoka se mi namreč vselej vleče. Tudi čez Brinje se kar precejšen del spustiš po melišču, ki sicer ni tako dolgo, je pa v precej boljšem stanju. Nato pa se spuščaš po mehki travni stezici, od Brinove glave pa si zaradi strmine tudi zelo hitro dol. Pri avtu sem bil točno ob 14h.